Težko je verjeti, ampak je res: ne samo, da predsednik vlade na veliko kadruje v lastni stranki in na vladi, kjer menjuje ljudi kot po tekočem traku brez pojasnil, vpleta se tudi v avtonomijo koalicijskih partnerk in drugih strank, končno pa tudi svojih ministrov. Včasih mora tudi popustiti, kot se zdi, recimo v poskusu odstavitve šefa poslanske skupine njegove stranka, Boruta Sajovica.
Zadnji primer: novi ministrici za pravosodje Andreji Katič, ki je nadomestila odpadnico Dominiko Švarc Pipan, je dal vedeti, da mu ne ustrezata njeni izbiri za državna sekretarja. Toda kar je težava na strani premierja, je hkrati tudi na strani ministrice:
»Pravosodna ministrica Andreja Katič verjame, da je bil predsednik vlade Robert Golob dobronameren, ko je zavrnil imenovanje dveh državnih sekretark na njenem ministrstvu, pričakuje pa, da ji bo kmalu pojasnil razloge.«
Kako ve, da je dobronameren?
Podnaslov novice je avtentičen po smislu in izrečenih besedah, zato je semantična popačitev izključena. Svoje stališče je ministrica ponovila tudi v Odmevih pri Igorju E. Bergantu. Toda sploh lahko ve, da je bil premier dobronameren v tem, ko ji je razložil, da nima pojma in je nato posegel v njeno pristojnost imenovanja dveh državnih sekretarjev? Če ne ve, zakaj je to storil, ker ne pozna razlogov, vprašati pa ga še ni imela priložnosti, vendarle dobro, da ve, da je bil dobronameren?
Stališče, je paradoksno in neustrezno, ker temelji na sprejemanju predpostavk brez dejanskih informacij ali razumevanja. Če nekdo trdi, da je bil predsednik Golob dobronameren, vendar nima podlage za to trditev, to kaže na pomanjkanje razumevanja situacije in naivnost prepričanj brez preverjanja dejstev.
Sarkazem in klečanje
Obenem pomeni, da ministrica ni slišala razlogov za njegovo dejanje. Pomanjkanje informacij o motivaciji premierja in ponižujoče odrekanje pojasnil kaže na slabšo komunikacijo in pomanjkanje transparentnosti v odnosih med političnimi akterji. V bistvu ga lahko razumemo kot koalicijsko klečeplazništvo, ki gre tako daleč, da se laskajoče zadovolji s tezo o premierjevi »dobronamernosti«.
Najbrž bi kdo dobronameren dejal, da je teza o dobronamernosti zgolj izraz političnega diplomatskega jezika, neke vrste prijazen sarkazem v reakciji ministrice. Ampak ker je rezultat takšen, kot je, namreč vpletanje premierja v njen resor in avtonomijo, s takšno prijaznostjo res nihče ne bi smel biti zadovoljen. Še najmanj v SD in še manj sama ministrica. Še zlasti, če bi držal podatek, da je bil v svoji prvi reakciji po odstopu prejšnje nenaklonjen tudi njej, Andreji Katič, ki je takrat reagirala nenavadno: dokler je ni potrdil za ministrico, je vztrajala, da še ni dala soglasja.
Bizarno: ko te premier izbere, čudežno soglašaš. Če ji bo izbral sekretarje, bo očitno tudi čudežno soglasna. S težavo si lahko predstavljamo bolj ilustrativno definicijo kimavosti v politiki.
Več:
Ministrica Švarc Pipan na odstrelu: kdo so strici iz ozadja in kakšni so scenariji?
Ravs, zaradi katerega frči perje: resna zagata Socialnih demokratov ob sumu kaznivega ravnanja
Hitchcock bo vedel: se je nervoznemu Igorju Šoltesu telefon pokvaril?
Naključja se pač dogajajo: vpleteni v afero Litijska množično menjujejo telefone