Je stališče »V Sloveniji je popolna medijska svoboda za vse tiste, ki Bruslju razlagajo, da je ni« dejansko implicitna grožnja, ki bi jo morali obsoditi?
Najbrž ne v popolnosti. Je bolj cinična misel, ki razkriva nevarno mentaliteto vladajočih in se glasi nekako takole: dokler ste »svobodni« v sporočanju, da v Sloveniji ni medijske svobode, ta svoboda obstaja. Ko tega ne boste zmožni, svobode ne bo več.
Njen avtor je evroposlanec dr. Milan Zver, dolgoletni sopotnik in zvest privrženec Janševe SDS. Ni prvič, da smo tovrstni cinizem oblasti, ubran na isto struno, v teh tednih slišali. Premislek je zelo očitno zgrajen na napačni domnevi o korelaciji ali celo izenačitvi pojmov »svoboda medijev« in »svoboda izražanja«, natančneje s »svobodo izražanja o svobodi medijev«.
Vzemimo, da medijska svoboda predstavlja politično in kapitalsko neodvisnost medijev: novinarji ne čutijo nobenih posledic ali pritiskov, na Delo nista prišla Danilo Slivnik in Peter Jančič, na Večeru niso postali glavni Tomaž Ranc, Milan Predan in Darka Zvonar Predan, na STA Alenka Paulin in Borut Meško, na RTV Slovenija Anton Guzej, Jože Možina, Vinko Vasle in Rajko Gerič, na Primorskih novicah pa Tino Mamić. Skratka, da bi ponazorili skozi protiprimer, v čem je začetna zadrega Zverove trditve, vzemimo najbolj enostavno ilustracijo in si zamislimo totalitarno državo, v kateri so prav vsi mediji docela politično podrejeni. Celo v takšnem primeru popolne kontrole bi bilo mogoče svobodno izraziti misel o nesvobodi medijev, sploh »v Bruslju« ali povsod tam, kjer je to zaradi svobode medijev še mogoče. Potrebujemo le nekoga, ki je povprečno pogumen.
Zato nesvoboda medijev nikakor ne implicira, da se o takem stanju, torej svobodi ali nesvobodi medijev, ne bi mogli »izraziti« in informacij o tem sporočiti dalje. Zverova domislica nas zato pripelje do sugeriranega sklepanja v obliki modus tollens:
1. Če ne obstaja svoboda medijev, se novinarji ne morejo svobodno izražati.
2. Toda novinarji se lahko svobodno izražajo.
3. Zato ni res, da ne obstaja svoboda medijev.
Vidimo, da je sklepanje utemeljeno na opisani napačni prvi premisi o striktni korelaciji med izražanjem in svobodo medijev, katere manipulativnost je poglavitni zastavek, zato argument ni logično veljaven. Propagandni značaj izjave najbrž služi pomiritvi tuje in domače javnosti, ki spremlja poskuse medijskega podrejanja, vladajoča struktura pa svojih intenc ni pripravljena kar pošteno priznati.
Resnici na ljubo so tovrstni poskusi aktualne oblasti po enem letu šele v povojih, zaenkrat manj uspešni kot v mandatu 2004-2008 in omejeni na napade na RTV Slovenija in STA z nekaj dodatnimi indici o skušnjavah po drugih medijih.