Sowhatism. Pa kaj, bo vlada pač padla.

Prodaja Abanke je pri stranki Levica naletela na velik odpor, zato je Luka Mesec napovedal, da ne vidi smisla v sodelovanju z vlado. Svet stranke naj bi o prekinitvi sodelovanja odločal julija, premier Marjan Šarec pa se je pokroviteljsko odzval z besedami: »Ni prvič, da se Levica pritožuje nad kakšno zadevo.« In hkrati nonšalantno sporočil:

»Če v parlamentu ne bo dovolj glasov, bo vlada pač padla, druge opcije ni.«

Zgolj pragmatizem, ki bi ga smeli razumeti? Nikakor. Recimo raje temu političnemu cinizmu »sowhatism« in za njegovega izvornega avtorja razglasimo našega predsednika Boruta Pahorja. Ta je v svoji osebni napihnjenosti, blanširani z umetničeno ameriško angleščino, rad vzklikajoče ponavljal »so what«, »so what«…

Šarec želi pokoriti Levico natankoma z manevrom »so what« – vlada bo pač padla in potem gremo veselo na volitve. Kakor da so predčasne volitve in menjave vlad nekaj skrajno samoumevnega, ker politična in ekonomska stabilnost ni nobena posebno zaželena okoliščina zrelih demokracij. Nič sekiranja kot mentalni modus operandi je pomembnejši od blagostanja državljanov.

Povsem upravičeni očitki Levice predsedniku vlade zaradi pasivnosti pri prodaji Abanke (in očitno zaigrane zaskrbljenosti zaradi nje, saj ne moreš hkrati biti tako zelo ciničen ob tem in tako zelo zaskrbljen, ker si jo dovolil prodati, a si imel v rokah škarje in platno, da prodajo preprečiš), zaradi kateri zdaj preti prekinitev sodelovanja z vlado, so povzročili Šarčevo reakcijo, ki že po sebi manifestira, da je ob prodaji banke zgolj spretno hlinil skrb, nič več. O čemer sem že pred tem očitno dovolj profetsko pisal v prispevku Tisti, ki ima premajhno plačo, da bi ustavil prodajo Abanke.

Če smo čisto natančni: Šarec tistega »so what« ni izrekel le kot reakcijo na Levico, izvorni »so what« bi moral biti namenjen že prodaji Abanke. Skratka: smo jo pač prodali. Kot Adrio Airways in še marsikaj. Sowhatism.