Časopis Delo predlaga brisačo: jugonostalgija na 25. maj je oblika populizma

Novinar Dela se je v današnji izdaji dobro pripravil na datum, dobesedno: ker je danes 25. maj, torej nekdanji »Dan mladosti« v času nekdanje socialistične Jugoslavije, si je za tarčo izbral vse jugonostalgike, za katere pričakuje, da bodo na današnjo soboto intenzivno razpoloženi za obujanje spominov.

Ker Peter Rak ni vedel, česa bi omenjene jugonostalgike obtožil, se je namesto pričakovanega opevanja totalitarnih sistemov spomnil populizma, kar so poudarili v podnaslovu:

Danes poslušamo veliko svaril o populizmu, večina je tudi povsem upravičenih, vendar ni dvoma, da sodi tudi jugonostalgija in z njo povezano malikovanje sorodnih idej med evidentne primere populizma. Sicer z retro predznakom, ampak danes so tako in tako vsi populizmi retro, novih idej je malo ali nič.

Trdil bom, da je osnovna trditev novinarja v Delu o jugonostalgiji kot populizmu povsem zgrešena in jo je najbrž treba razumeti in analizirati v sklopu vidnega političnega obrata časopisa zadnjih let: da bi nekaj lahko šteli za populizem, mora obstajati na ravni političnega programa, strankarskega dogajanja ali vsaj gibanja, ki želi mobilizirati ljudi in vzpostaviti določeno politično hegemonijo.

Nič od tega v primeru anticipirane jugonostalgije na današnji dan ne bomo našli.

Kaj je populizem?

O političnem populizmu lahko govorimo kot o konsistentni ideji ali morda ideologiji, ki pa najde svojo institucionalno obliko. V Sloveniji ni prepoznavnih političnih strank, ki bi praznovale 25. maj. Še najbolj se s svojimi pokloni nekdanjemu maršalu približa Zmago Jelinčič, ki si je pred stavbo svoje stranke na vrtu omislil njegov kip.

Populizem pač ni to, kar del ljudstva rad počne in je »popularno«, ampak vedno in povsod predpostavlja konflikt med elitami in ljudstvom, razen tega vsakič zajaha retoriko izključitve nevarnega Drugega. Cas Mude, nesporna referenca s področja, definira populizem kot ideologijo, ki v družbo zahteva popolno ločitev dveh homogenih in antagonističnih skupin, »čistega ljudstva« in »koruptivne elite«, politika pa mora biti po njegovem čim pristnejši izraz splošne volje (la volonté générale) ljudi.

Za idejo populizma stojijo ljudje, protipostavljeni oblast uzurpirajočim elitam, ki so s tem prelomile osnovno načelo demokracije, tisto, ki veleva, da mora ljudstvo ostati suveren v državi. Ampak v rajnki Jugoslaviji ni bilo nobenega boja proti pokvarjenim elitam. Povedano drugače: novinar Dela je pavšalno in arbitrarno uporabil pojem »populizma« iz drugih kontekstov, za nameček običajno rezerviranega za opis delovanja desno usmerjenih strank.

»Neškodljiva kratkočasna dejavnost«

Namesto tega zapiše nekaj poskočnih domislic o pričakovani ljudski recepciji današnjega dne, skozi katero kar sam implicitno razgrne, da ne verjame v tezo o populizmu, pač pa bolj svojim političnim prepričanjem:

Danes je 25. maj in skoraj gotovo se bodo pojavljale takšne in drugačne manifestacije, ki bodo posvečene dnevu mladosti, kultu Tita in danes zelo priljubljenemu fenomenu jugonostalgije. Razpon teh domislic sega od nostalgičnih spominjanj in resnobnejših »proslav« z izrazito politično noto do prostodušnih zabav z značilno ikonografijo. V ta nabor sodi tudi pojavljanje ne samo nadebudnih politikov, ampak tudi političnih veteranov v majicah s podobami svojih idolov. Še vedno je najpopularnejši Che Guevara, kar je vzorčen primer pop aktivizma, kjer se tako akterji kot njihovi navijači povsem jasno zavedajo neresnosti in popolne sterilnosti svojih nastopov, kljub temu pa imajo s to prazno pozo – z baretko ali brez – še vedno veliko veselja.

To je pri nas postala že folklora, ki jo nekateri jemljejo zelo resno in jo predstavljajo kot nekakšno subverzivno aktivnost, čeprav že nekaj časa sodi v modni slovenski družbeni mainstream, večina pa kot neškodljivo kratkočasno dejavnost, ki naj bi nekoliko poživila dolgočasno politično sceno. Pa so takšne predstave res povsem benigne? Gotovo ne bo prišlo do restavracije komunistične Jugoslavije niti v ozemeljskem niti v političnem smislu (tovrstni slovenski navijači so v tem početju povsem osamljeni in nimajo podpore nikjer na Balkanu), je pa takšno lahkotno manipuliranje gotovo škodljivo, četudi gre zgolj za šov.

Dan za brisačo in očitek o domiselnosti

Kaj nam je novinar navedel v podporo svoji trditvi? Nič, zgolj obračal je svoje prepričanje o tem, da je bivši jugoslovanski režim bil totalitaren v skladu z že tisočkrat slišanimi floskulami v delu slovenske desne politike. Menda se parlamentarna demokracija pri tem predstavlja le kot »začasna«, takšna, ki ni »prava«, zato je bivši režim prikazan v idilični luči, če prav je bil globoko konflikten in je pripeljal do krvavega spopada.

Privzemimo hipotetično, da je čisto mogoče, da vse to drži in lahko povedano sprejmemo kot zgodovinsko natančno ali politično točno oceno. Ampak nič od navedenega nas ne bo pripeljalo kaj bližje oceni, da je jugonostalgija nevarna forma populizma. Še bolj se novinar zanika s svojimi opisi anticipirane folklore današnjega dne, ki jo pričakuje v formah »neškodljive kratkočasne dejavnosti«. No, populizem da je potemtakem neškodljiv?

Njegov trud nenehno nehote bolj razkriva obremenjenost z lastno politično pozicijo in ob odsotnosti argumenta ga najbrž moramo razumeti predvsem v tej perspektivi. Kakor da bi se zavedal šibkosti svoje analitičnosti, ga zaključi z ironiziranjem:

Če je že treba danes paradirati naokoli s kakšnimi rekviziti, naj bodo to brisače. 25. maj je tudi dan brisač kot hommage pisatelju Douglasu Adamsu, avtorju kultnega Štoparskega vodnika po galaksiji. Večina njegovih fenov na ta dan sicer nosi brisačo okoli vratu, nekateri pa jo tudi izobesijo kot zastavo. Kar je nedvomno bolj domiselno kot izobešanje starih simbolov, ki ne pomenijo ničesar več ali pa imajo celo zelo negativno konotacijo.

Na koncu je s tem Rak ironizirajoče serviral praktično edini očitek: slaviti pisateljeve ideje z brisačo je menda »bolj domiselno« od početja jugonostalgikov. Od resnih svaril po nevarni restavraciji »retro populizma« v Delu očitno ni ostalo prav veliko.

Sicer pa Delo letos praznuje 60 let svojega izhajanja, Igor Omerza je ravnokar izdal prvi del svoje trilogije o tem časopisu in pri tem povedal: »Morate vedeti, da je bilo Delo popolnoma režimski časopis v rokah vrha komunistične partije«. In v istem časopisu so se tej misli pred dnevi tudi globoko poklonili v daljšem članku.

Kako že pravijo v svojem sloganu ob tej priložnosti: »Svet ni črno-bel«. Čeprav nekateri zapisi v njem še vedno so.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

IZOBESITE RAJE BRISAČO!, sonet

Preveč, ljudje, oživljate spomine,
utapljate v njih blatni se mlakuži.
Mar jugo-virus je naš folk okužil?!
Spoznajte že: vse lepo hitro mine,

kot je miníl, za vedno, komunizem!
Je sreča doletela kurjo nac’jo,
ko v lov se vrgla je na demokrac’jo.
Kar eni sanjate, je »populizem«!

Poslušate pleh-musko in trubače,
so Titeki in zvezde vas obsedli,
ker novi so politiki premedli?!

Res eni pregloboko ste zabredli!
Predlagamo, poskusite drugače:
z balkonov izobesite brisače*!
*za poklon Douglasu Adamsu