Nič več servilni Šarec: kako Slovenci ne bomo nastavljali drugega lica

V kaj se preveša in v kaj se bo iztekla afera »Patergate«, dvodelno razkritje, da Hrvati prisluškujejo slovenski strani v želji po zaščiti svojih interesov, recimo slovenskim arbitrom v arbitražnem postopku, kot se je razkrilo že odmaknjenega leta 2015, morda tudi našim novinarjem in medijskim hišam, nato pa poskušajo nanje vplivati?

Predvsem lahko ugotovimo, da imajo dovolj uspešne obveščevalne službe – a žal tudi, kar še dalje ostaja nenavadno tabuizirana tema v teh krajih, da naše za njimi zaostajajo in jih ne znajo dohiteti. Na domači strani je stvar bolj porazna, kot nam jo rišejo množični mediji: ne samo, da vihtimo roke, nemočno cepetajoče sklicujemo Svet za nacionalno varnost, ki nato daje kvečjemu moralične poduke o vrednotah EU, grajamo sicer res nedopustne poskuse vplivanja na poročanje medijskih hiš in smo ogorčeni zaradi prisluhov, obenem ni mogoče prezreti, da stopamo po poti pretiranega in po sebi sumljivega političnega poenotenja v jezi do naše južne sosede in že povsem odkrito napovedanega zaostrovanja odnosov.

The art of making enemies

Pričakovano je kolovodja takšne psihopolitike ustvarjanja »neprijateljev« postal predsednik vlade. Marjan Šarec je začutil veter v jadrih svojega siceršnjega populizma in ohlajanje odnosov do sosede včeraj celo razglasil za novo agendo, pri tem pa okrcal svoje predhodnike:

»Če so v preteklosti naši vodilni ravnali preveč servilno, ne morem pomagati.«

Konec je torej s preveliko servilnostjo, naša državna politika se bo z njim spremenila. Slovenci ne bomo več sužnji, pravi premier, nastopali bomo bolj odločno, nič več nastavljali svojega lica, da bi prejemali udarce. Pričakujemo lahko upor tlačanov, ponižanih in užaljenih, je še popihal na dušo množic:

»Ne moremo biti ves čas samo ponižni in nastavljati drugega lica, moramo povedati, da nekaj ni prav.«

Naj še tako zanika, da ne ustvarja izrednega stanja, kot je zatrdil včeraj ob prihodu na izredni vrh EU o brexitu, po novem Šarec počne ravno to. A ko pogledamo pobliže, se nevarna sporočila, ki jih pušča državljankam in državljanom, iskanje sloge v preziru do sosede in napenjanje mišic s protikrščansko metaforično poanto, nikakor sorazmerno ne odražajo v dejanjih Hrvaške.

Da je nekdo prisluškoval našim arbitrom, vemo namreč zelo dobro od leta 2015. Lahko bi se vprašali, čemu in zaradi česa s takšno zakasnitvijo ugotavljamo, kdo je za tem stal in zakaj nas v tem hipu tako močno vznemirja, da so to bili Hrvati – ravno tisti, ki so imeli od odstopa od arbitražnega sporazuma tudi največ koristi, zaradi česar takšno odkritje res ne bi smelo biti zelo dramatično?

Kaj je realno pričakovati?

Dalje: seveda lahko sprejmemo, da je nedopustna in demokraciji nevarna praksa, če poskuša hrvaški medijski mogotec in priložnostni pater vplivati na razkritje tega podatka in se pri svojem lobiranju v telefonskem klicu sklicuje na hrvaško vlado, najbrž pa ob tem želi predvsem zaščititi hrvaške obveščevalce.

Pravilno je tudi, da slovenska državna politika ob tem protestira. Toda ali lahko od drugih držav realno pričakujemo, da bodo opustile svojo obveščevalno dejavnost? Kaj bi dejali, če bi to nekdo zahteval od naše države? Najbrž bi jih gladko zavrnili.

Odgovorna urednica POP TV Tjaša Slokar Kos je ob burnem dogajanju objavila naslednje pojasnilo o pritiskih:

Ko smo se odločili, da bomo – prvič po obelodanjenih prisluhih med slovenskim arbitrom Sekolcem in predstavnico Mladike Drenikovo – objavili, da za tem nedvomno stoji hrvaška obveščevalna služba in njen kontroverzni operativec Davor Franić (do sedaj smo se najedli različnih teorij o ameriških geostrateških interesih, nemški obveščevalni vlogi, dolgi roki srbske BIA itd.), so se dan pred objavo, pozno popoldan, dogajale nenavadne stvari. Sporočila in klici različnih vplivnih Hrvatov na različne slovenske naslove, naj tega, kot POP TV, ne storimo. Sama sem bila ob devetih zvečer deležna še zadnjega poskusa vplivanja nevednega posrednika, ki ni razumel, kaj je v bistvu pravi namen tistih, ki ga pošiljajo z misijo, naj imena in priimka operativca ne objavimo. Kar malo nelagodno se človek počuti, ko ugotovi, da nanj izvaja pritisk tuja obveščevalna služba v imenu neke druge države.

»Mi nimamo vohunov«

Da obveščevalci prisluškujejo in da lobisti poskušajo vplivati na poročanje medijev, nista posebni novici. Ne pomeni, da lahko to počnejo brez slehernih omejitev. K temu dodani politični spin v kombinaciji z medijskim smemo opravičevati s takšno ali drugačno »državotvornostjo«, vendar je žal vse to premalo, da bi bilo vredno biti zelo žalosten, kot zdaj čustvuje Šarec, zaradi »mlačnega odziva Evropske komisije« – le zato, ker prisluškovalne afere ni komentirala.

Kako se je izjemno cinično izrazila tiskovna predstavnica Evropske komisije? Takole:

»Mi tukaj v komisiji nimamo obveščevalne agencije, nimamo vohunov in nimamo velikih izkušenj v tem svetu, zato ne moremo pomagati.«

Unovčiti svojo manjšo pridnost

Vse bolj se zdi, da je napovedano ohlajanje odnosov že postalo nova realnost. Predsednik vlade je včeraj namreč povedal, da bosta Slovenija in Hrvaška nekoč morda resnično v prijateljskih odnosih, »saj danes težko rečemo, da smo čisto prijatelji, ker imamo še nekaj odprtih vprašanj.« Skratka, prijatelje in prijateljske odnose smo po odločitvi, ki je evidentno vmes sprejeta, že izgubili – prav z afero »Patergate«.

Kar je popolnoma usklajeno s političnim komentatorjem Sebastjanom Jeretičem, sicer piarovskim mojstrom in sicer velikim nasprotnikom nekaterih novinark, ki zdaj bil s strani POP TV znova vpoklican kot politični komentator, da izreče naslovni stavek »Hrvaški smo pokazali, da ne bomo več pridni, kot smo bili nekoč«.

In pomaga pojasniti, kako nedopustni da so pritiski na novinarje, zato pa je »incident treba zdaj unovčiti na evropskem parketu«. Povedano drugače: manj priden postaneš, potem pa lahko unovčiš incidente.

Kdo je objavil pogovor med Bammensom in Toljem

Toda vrnimo se za trenutek k izjavi urednice Tjaše Slokar Kos, ki pravi, da se je počutila nelagodno, ko je ugotovila, da na njihovo hišo izvaja pritisk tuja obveščevalna služba v imenu neke druge države. Vprašajmo se, kdo je posnel pogovor med patrom Ivanom Toljem, predstavnikom avstrijske izdajateljske hiše Styria, in direktorjem družbe KKR za Evropo Ludo Bammensom, torej tistim skladom, ki je pred leti želel prevzeti POP TV, nato pa še, kdo je ta posnetek posredoval POP TV?

Kot vemo, ne Bammens in ne Tolj zaenkrat nista na voljo za pojasnila, imena prvega pa do tega trenutka POP TV ni razkrila. Je torej eden od poslovnih partnerjev potunkal drugega, sam snemal pogovor in ga nato odstopil urednikom? S kakšnim razlogom, morda iz velike tenkočutnosti do medijske svobode v Sloveniji in do hiše, ki mu je ni uspelo kupiti?

Če sam ni avtor, kdo bi lahko bil? Tolj ga najbrž ni prijazno odstopil, da bi se samoovadil, hrvaški obveščevalci tudi ne. Kaj še ostane? Preostala možnost bi preveč govorila v prid navezi med vladajočo stranko LMŠ, vlado in POP TV, že sicer obremenjeni s številnimi namigi o tem, kako so npr. prišli do prvega mesta na listi za evropske volitve in novinarke POP TV. Hkrati bi držalo, da je nelagodje, ki ga čuti Slokar Kos, selektivno uperjeno le v tuje obveščevalne službe, ne pa domače, ali pa je vsaj prišlo do javnosti z njeno pomočjo.

Strici iz ozadja

Če je v aferi »Patergate« slovenski politični vrh pohitel z obtožbo, da za poskusom podkupovanja stoji hrvaška vlada, pa vsi v njem niso čisto enakega mnenja. Poslanec SD, Matjaž Nemec, je nekoliko zanikal takšno razumevanje in povedal, »na podlagi slišanega, več pa ne sme povedati«, da na Hrvaškem ni politika tista, ki vodi politike, ampak nekdo drug v ozadju. »In to je iz teh prisluhov jasno razvidno«.

S tem je nehote primazal klofuto slovenski vladi, karajoči hrvaško in cepetajoči pred Evropo, ki očitno še ni razčistila, koga točno naj obsodi naštetih dejanj, skrite kroge iz ozadja ali Banske dvore. Strategija iskanja sovražnikov in napihovanja konfliktov s sosedami se ne more izteči v nič spodbudnega, je pa res, da služi odličnemu dvigovanju rejtingov množičnih medijev, sploh tistih, ki so iz komercialnih nagibov občutljivi na gledanost in branost. Iz tega razloga bi morali jasno ločiti med nedopustnimi posegi v novinarsko avtonomijo in tem, kdaj mediji začnejo delovati instrumentalizirano – ne nujno po nareku politike, ampak še vedno v dejanski harmoniji z njimi.

Šarčeva politika zaostrene retorike do Hrvaške in povečane skrbi za nacionalno varnost, ki kar raste, odkar v njegovi bližini deluje razvpiti sekretar Damir Črnčec, očitno z dobrimi povezavami z mediji, kot so Reporter, Siol in POP TV, prinaša odlične javnomnenjske rezultate njemu samemu, stranki in nacionalističnemu populizmu. O tem ni dvoma. Tudi zelo pomaga ublažiti odsotnost drugih, konkretnih socialnih, zdravstvenih in gospodarskih ukrepov aktualne vlade in je pravi material za odvračanje pozornosti. Dolgoročno pa je pogubna in ne rešuje prav nobene težave.

Več:

Šarčev alter ego, ki se počuti kot pošast Nessie

Ko Irena Joveva začuti energijo stranke LMŠ

Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti