::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kritizirati vojsko, pomagati paravojski

Dr. Ljubica Jelušič, nekdanja obrambna ministrica in poslanka SD, je v Dnevniku objavila svoje razmišljanje o fenomenu štajerskih vard.

Rad bi bil kritičen do njenih opažanj. V prispevku je nastop podobnih paravojaških milic vsaj ohlapno povezala z javno kritiko policije in vojske:

Vsakršne oborožene grupacije, ki se zbirajo, urijo, nosijo orožje, se z njim usposabljajo z namenom opravljanja varnostnih in obrambnih nalog, ki jih je država namenila obrambnim silam, to je vojski in policiji, in ki nimajo nikakršne podlage za svoje delovanje v slovenskem pravnem redu, so protizakonite in nevarne za državo. Pripadnikom dajejo občutek, da lahko vzamejo red v državi v svoje roke, kar ni dopustno. Drugim državljanom pa dajejo vtis, kot da država ni sposobna poskrbeti za varnost države, če se morajo organizirati takšne tolpe in ustvarjati vzporedne formacije. Zato je vselej, ko kritiziramo Slovensko vojsko in trdimo, da ni pripravljena na z zakonom predpisane naloge, ali kritiziramo policijo in njeno delovanje, to lahko tudi voda na mlin takšnih skrajnežev, ki vidijo v slabostih državnih institucij primeren trenutek za svoje izkazovanje moči.

Jelušič Šiško dnevnik

Izsek iz citiranega zapisa v Dnevniku: 8. september 2018

Ugotovitev sugerira, da je nastop oboroženih grupacij, ki se urijo, povezan tudi s kritiko slovenske vojske in policije – kritičnost daje vtis, da je z njima nekaj narobe, zato takšna prepričanja legitimirajo in vzpodbujajo paravojaške rekrutirance in še prej njihove idejne vodje, da se podajo na naporno pot nezakonitega urjenja, nošenja orožja, inventivne heraldike in formiranje v milice.

Misel se mi zdi smešna, celo nevarna. V demokratični družbi je dovoljeno kritizirati tisto, kar je vredno kritike. Še več, je dovoljeno kritizirati tudi tisto, kar ni vredno kritike. Zanikati kaj takega je hud poseg v svobodo izražanja. Če kdo misli drugače, bo moral poskrbeti, da se prepoved uporabe kritike vnese v Kazenski zakonik. Morda v Ustavo.

Tudi če misel razumemo na ravni ohlapne vzročne korelacije (v smislu, da javna kritika vojske in policije opogumlja različne štajerske varde), je takšna ugotovitev nesmiselna.

Kajti potem sta najbolj odgovorna za trenutno porazno stanje v recimo vojski njen vrhovni poveljnik Borut Pahor in ministrica za obrambo Andreja Katič, ki sta se o stanju v njej izrekla maksimalno kritično – in stanje v njej ocenila kot kritično. Oceniti stanje kot kritično pa je vrsta kritične ocene. Še več, pripravljenost vojske za delovanje v krizi ali vojni je bila ocenjena kot nezadostna. In ne le to, takšno oceno javno podajata že vrsto let, tudi letos, navaja pa jo tudi zveza Nato.

Pahor stanje kritično vojska delo

Že naslovni poudarek v Delu: je Pahor s svojo kritiko pomagal Šišku?

Smo torej pri tem, da Pahorjev impulzivni obisk Andreja Šiška v mariborskem zaporu devet let nazaj ni bil naključen in ga bo moral spet ponoviti? Zakaj? Ker je po razlagi nekdanje ministrice za obrambo maksimalno odgovoren za to, da se državljanom daje »vtis, kot da država ni sposobna poskrbeti za varnost države, če se morajo organizirati takšne tolpe in ustvarjati vzporedne formacije«?

Predsednik republike po navedenem premisleku s svojimi kritičnimi presojami deluje kot »voda na mlin« paravojaškim postrojem, če ostanem pri njeni metafori. Ne, kot rečeno, je opazka o vzročni povezavi nedokazana, interpretirana kot poziv proti izrekanju kritike vojske in policije pa absurdna, kar sem želel dovolj nazorno pokazati.

In končno bi si lahko na tej sledi zastavili tudi vprašanje, če je morda, ker pač sledi svojim principom, bila kot obrambna ministrica in poslanka do stanja v vojski premalo kritična?

Information

This entry was posted on 08/09/2018 by in argumentacija,mediji and tagged , , , .
%d bloggers like this: