Predsednik SDS-a Janez Janša je na slavnostni akademiji ob 29. obletnici ustanovitve stranke napovedal, da bo razgradil globoko državo in jo »nadomestili z državo druge republike«. Brez besed o normalnosti, to pot sicer brez epopejske sproščenosti, ni šlo.
Pri tem je poudaril pomen ohranitve slovenske identitete in samozavesti, so dejali na MMC RTV, zaradi česar je po njegovih besedah treba Slovenijo postaviti na prvo mesto: »Najprej Slovenija, potem drugi.«
Seveda, najprej Trump, potem Janša. Ta imeniten nacionalistični slogan, ob katerem zanesljivo vzplapolajo najbolj plemenita čustva, skrit za nekakšen ekonomski protekcionizem, je dobesedno ukraden ameriškemu predsedniku – saj je vendar vmes postal znamenit. Amerika najprej je zdaj postala Slovenija najprej. No, v domači inačici sledi še semantični dodatek: potem šele pridejo na vrsto drugi. Za tiste, ki ne bi takoj razumeli.
Nacionalistični potencial
Ne vemo še zagotovo, na kaj točno z njim prvak SDS meri: pri njegovem ameriškem zgledu je bil slogan predvolilno geslo, kasneje je postalo najmočnejši poudarek njegovega inavguralnega govora, v osnovi pa ta nevarna ideja, utemeljena na nekakšnem ekonomskem antiglobalizmu in egoističnem političnem izolacionizmu, vsebuje eksploziven nacionalistični in populistični potencial.
Janša ni prvi, ki je v teh krajih plonkal pri Trumpu. Njegov pobegli poslanec Andrej Čuš je že decembra 2016 ustanovil gibanje »Najprej Slovenija«. Se pravi, da po malem svoja borbena gesla plonka že od tistega, ki plonka. Kasneje je poslanec, ko so mu v njegovi takrat že bivši SDS želeli podtakniti »kokainsko afero« in ga čim bolj umazati, v nekem intervjuju z grenkobo povedal, da bi ga Janša »najraje utopil v žlici vode«.
Danes sta se znašla na isti žlici nacionalizma in poskušata zanetiti požar. Najbolj prav bi jima prišla nova begunska kalvarija. Tudi sicer bo intrigantno spremljati dvoboj ali večboj, kdo si bo bolj lastil »prvenstvo« Slovenije. Kateri od njiju bo želel biti najprej Slovenec in najprej poskrbeti za državo.
Najprejšnjost na karikaturi
Zdi se torej, da štiri mesece pred volitvami dobivamo nov slogan predsednika SDS. Kako pogosto bo res uporabljen, bomo še videli. Po sproščeni, kasneje normalni, je trenutno nacionalizem ujet v geslo o »najprejšnjosti«.
Karikaturist slovaškega porekla Marian Kamensky, ki danes živi na Dunaju, je točno pred letom dni objavil pomenljivo karikaturo, na kateri so najboljši slovenski zet, predsednik nizozemske Stranke za svobodo (PVV) Geert Wilders, avstrijski svobodnjak Norbert Hofer, danes minister za infrastrukturo in promet, pred tem neuspešni kandidat svobodnjakov na lanskih predsedniških volitvah, nato bivši vodja britanske evroskeptične stranke Ukip, Nigel Farage, predsednica francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen in bivša sopredsednica skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD), Frauke Petry.
Vsak za svojo državo vzklika svoj »najprej«: Amerika najprej, Nizozemska najprej, Avstrija najprej, Francija najprej, Anglija najprej, Nemčija najprej. Ko bi karikaturist le vedel in poznal Čuša, danes Janšo, bi moral na svojo karikaturo uvrstiti še Slovenijo. Res je, da bi zaradi plagiatorskih nagibov imel rahlo težavo, koga upodobiti – ali političnega Goljata ali tistega, ki bi ga ta utopil v žlici vode.
Po Blairu Trump
V bistvu bi Kamensky smel karikaturo spremeniti tudi po neki dodatni nujnosti. Kajti našteti politiki, Wilders, Hofer, Farage, Le Pen in Petry, pri Trumpu niso plonkali na direkten način, kot to počnemo v Sloveniji. Se še kdo spomni znamenitega Blairovega govora v Janševi režiji? Takrat sem štel: prepisanih je bilo najmanj 15 stavkov, od tega je povzetih vsaj sedem zelo specifičnih stavčnih zvez in pojmov. Sosledja stavkov so bila ista. Če smo vse prepisane strnili v celoto, je šlo takrat za vsaj 145 besed. Verjetnost, da Janša ne bi poznal Blairovega govora in se zato slovenske besede po naključju ujemajo z ustreznimi 93 besedami v angleščini, bi, upoštevajoč kombinatoriko, rastla eksponentno.
Mali mož, ki ne more spati
Tokrat je ukraden slogan. Najbrž bomo olepševalno temu dejali kako drugače. Da je le uporabljen. A najpomembnejši del prej omenjene karikature je tisti v ozadju. Mali mož, kot ga je lani poimenoval papež Frančišek, se počasi kobaca iz groba, na katerem piše »sovraštvo«. Razlog za njegovo vstajenje je zapisan v oblačku ob njem: »Tako hrupno je tukaj, ne morem spati.«
Janša je včeraj na akademiji omenjal, da je prišel »čas za prebujanje«. Parola, kakršno smo slišali včeraj, nekaj mesecev pred volitvami, lahko vodi do ravno tega: prebujenja malega moža v državi, kjer želi ista stranka na vse kriplje zakrpati luknjo v slovenski zastavi, navrtani z nosečniškim trebuhom. Najprej zastava, potem umetnost. Oziroma, kot je grozeče včeraj povedal Janša: storili bomo vse. Čisto vse.
Več: