Predsednikove vaje v ročnih gasilnih aparatih

Hvalevredno je, da so nekateri mediji opazili Pahorjevo zadrego z načelnostjo, ker je v okviru flirt projekta »Skupaj – spodbujajmo drug drugega« leta 2012 obiskal podjetje Marof Trade, mesto novodobnega slovenskega sužnjelastništva –  tudi po moji zaslugi. Kajti s tem, ko ga je obiskal, je promoviral tudi vse obsodbe vredne delodajalce v tem podjetju, ki so očitno načrtno in na najbolj podle načine izkoriščali tuje delavce. Njegov obisk je bil nehoteni priklon nevzdržnim kršitvam človekovih pravic in izigravanju delovne in finančne zakonodaje v državi, ki ji predseduje.

Vendar se je nemogoče znebiti občutka, da je Pahorjev medijski servis, kot temu pravi Hina, spet neutrudno opravil svoje delo in od predsednika republike ni želel izvabiti kakšnega otipljivega stališča o zatiranih tujih in domačih delavcih. Zanesljivo pri tem novinarji niso bili ali niso želeli biti vztrajni.

Med zelo redkimi, ki so uspeli iz njega izvleči pisno stališče o tej temi v času, ko je nekje pri Ormožu že igral novo dežurno vlogo gasilca in »opravil servis na ročnem gasilnem aparatu in napolnil tlačno posodo s pomočjo kompresorja na stisnjen zrak«, je bil časopis Svet24, za katerega so v njegovem kabinetu pojasnili:

»Predsednik republike Borut Pahor leta 2012 na obisku in delu v podjetju Marof Trade ni bil seznanjen s problemom izkoriščanja tujih delavcev ali sumom kršitve delovne zakonodaje v tem podjetju. Za to je izvedel nedavno ob poročanju medijev. Predsednik republike ob domnevni nezakonitosti ravnanja vodstva podjetja in ob podobnih nesprejemljivih praksah izkoriščanja delavcev opozarja na nujnost učinkovitega sankcioniranja in poudarja očitno potrebo po učinkovitejšem preprečevanju takšnih protipravnih praks. Predsednik se je tudi v tem podjetju, kot v ostalih, kjer je opravljal podobne delovne prakse, med, pred in po delu pogovarjal z zaposlenimi. Značilnost pogovorov v tistih časih je bilo pogosto pritoževanje nad nizkimi plačami, izkoriščanje delavcev, kot se omenja v tem podjetju, pa ni bilo omenjeno. Predsednik ni seznanjen, ali se je to dogajalo že pred slabimi štirimi leti, ko se je za en dan mudil v podjetju Marof.«

Bi smeli biti s pojasnilom zadovoljni? Nikakor. S klasičnim instantnim izgovorom, da »ni vedel«, se je predsednik seveda razbremenil neposredne odgovornosti za svoje medijsko flirtanje na terenu med žaganjem hlodovine. Ja, seveda verjamemo, da ni vedel, toda pričakovali bi, da bo teža moralnega bremena zanj nekoliko večja in se ne bo zadovoljila zgolj s pobožno ugotovitvijo o »učinkovitem sankcioniranju protipravnih praks«, ki da ga potrebujemo.

Popolnoma nezadostno je tudi pojasnjevanje, da se je takrat pogovarjal z zaposlenimi, a so mu omenili »zgolj« nizke plače, da pa se nad izkoriščanjem niso pritoževali. Spet nekaj,  kar je v funkciji hipne razbremenitve odgovornosti predsednikove vloge leta 2012, ob njegovem obisku.

Tako zelo značilno ob tem umanjka kakršna koli perspektiva, znotraj katere bi nam Pahor, ker še naprej izvaja projekt in apelira na »spodbujanje drug drugega«, povedal kaj motivacijskega v tem hipu– kaj storiti zdaj, kako razrešiti težave v številnih podjetjih, ko delavci ostajajo brez plačilnih listov, brez nakazanih prispevkov, delajo brez pogodbe o zaposlitvi? Da bi se javno vprašal, zakaj takšnim delodajalcem niso izdane kazni in prepovedi, zakaj lahko z prezaposlovanjem delavcev izigravajo finančno in drugo zakonodajo. In končno, kot pravi žalostna statistika, v zadnjih sedmih letih (do leta 2015) ni bilo sprocesiranih kar 17.000 (!) kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost, pri čemer so v zadnjih petih bili do obsodbe pripeljani le trije (3) primeri.

Vse to so dileme, za katere ima veliko moralno odgovornost in dolžnost, da bi ji odprl in terjal rešitve. Pahorjevi piarovci so ob akciji »Skupaj – spodbujajmo drug drugega« njen namen opisali z visokoletečimi frazami o srečevanju s težavami različnih kategorij prebivalstva in iskanju rešitev zanje v neposrednem stiku z ljudmi:

Gre za eno od oblik srečevanja in razpravljanja o sedanjosti in prihodnosti Slovenije, zlasti skozi skupno delo, probleme in priložnosti. Z delavci, kmeti, ostarelimi, nezaposlenimi, mladimi, inovatorji, umetniki, študenti, podjetniki in drugimi se bo Borut Pahor sredi njihovega dela seznanjal z njihovimi problemi in njihovimi pogledi na možne rešitve.

Skratka: če bi resno mislil in verjel v svoj projekt medsebojnega spodbujanja in navidezno depolitiziranega stika z resničnimi problemi navadnega delavca, bi se moral nesporno takoj odpraviti nazaj v Marof Trade in do Gozdnega gospodarstva Postojna, morda še kam, pogovoriti z istimi delavci in delodajalci, aktivno poseči v dogajanje in pokazati, da mu ni vseeno za prihodnost države, ki jo vodi. Ker tega ne stori, za nazaj in naprej nakazuje blefersko in samozadostno naravo svojega flirtanja.

Morda je res vzpodbudno, da so ga v Ormožu naučili opraviti servis na ročnem gasilnem aparatu. Nič slabega o gasilcih. Toda dokler v državi gorijo veliki požari in se pred našimi očmi odvija novodobno suženjstvo za 140 evrov na mesec v nemogočih pogojih dela in življenja, bi gasilec Borut moral drugače zavihati rokave in pozabiti na promocijske pristope. Za državljane že vemo, da jih flirt gospoda predsednika povsem očara in zadostuje, zato nimajo nobenih pričakovanj, razen po še več flirtanja. Še bolj se praznosti svoje devize zaveda sam.

Zato naši največji dolžniki ostajajo in tudi vedno bolj postajajo mediji in kritična javnost, ki predsednikove gasilske vaje v koketiranju dopuščajo, gojijo in hranijo. Če ne bodo oni pritiskali nanj, pač ne bo nihče.

Več: http://vezjak.com/2016/03/13/pahor-v-marofu-ko-suzenjstvo-premaga-flirt/