::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Napovedana represija in medijska brezbrižnost

Ministrica za notranje zadeve bi nadzorovala in shranjevala vse vaše dejavnosti na družbenih omrežjih, zbirala bi prstne odtise in DNK-material, nenehno bi snemala naše registrske tablice, z radarji bi kukala v stanovanja. Pri tem kaže na bolj represivno ravnanje od največjega ljubitelja represije v državi:

 »Iste represivne policijske standarde, ki jih ni uspelo uzakoniti prvi Janševi vladi, želi zdaj uzakoniti ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar.«

Tako alarmantno zveni začetek Mladininega nosilnega članka v zadnji številki z naslovom »Učinke domine«, njemu je posvečena še Lavričeva karikatura čez celotno naslovnico.

Mladina naslovnica policijska pooblastila

O čem piše Mekina? O tem, da želi slovenska policija po novem uporabljati opremo in orožje Slovenske vojske, oklepnike, morda celo patrie, protioklepno orožje, helikopterje in pehotno orožje, namenjeno boju v mestih. Da si želi, tako avtor, da bi s pomočjo novih tehnologij okrepila množični nadzor nad ljudmi. Načrtujejo, da bi policija dobila nova pooblastila, zelo široka, da bi s pomočjo novih tehnologij okrepila množični nadzor nad ljudmi, da bi lahko npr. zbirala podatke na Facebooku ali Twitterju že na podlagi »zaznanih dvomov«.

Policija bo za svoje potrebe lahko podatke zbirala z brezpilotnimi letali, droni, termovizijskimi kamerami in radarskimi sistemi za detekcijo navzočnosti oziroma premikov skozi stene. Pri opazovanju skozi zidove po predlogu zakona o pooblastilih policije več ne bi nujno potrebovala soglasja sodišča. V prispevku so takšne težnje še zlasti pripisane osebno ministrici Vesni Györkös Žnidar – vsaj na enem mestu se zdi, da avtor želi poudariti njeno osebno privrženost večji policijski represiji, ki včasih celo v njeni lastni stranki, celo ne pri predsedniku vlade, nima zadostne podpore.

Pričakovali bi, da bo Mladinin članek, glede na to, da je prvi doslej, odmevno vstopil v domače medijsko polje in sprožil vsaj kakšen novinarski povzetek, služil za izhodišče informiranja o načrtih notranjega ministrstva, ki ravnokar končuje predlog sprememb zakona o pooblastilih policije. Ni se zgodilo, naletel je na gluha ušesa, padel je na nerodovitno njivo, odmevnost članka bi smeli opisati z dvema številkama: 0,0. Smo preveč nestrpni, bo treba še počakati? Prav, a izkušnje temu ne pritrjujejo.

Mekina učinek domine

V članku sta citirani mnenji strokovnjaka za policijsko pravo Miroslava Žaberla s Fakultete za varnostne vede, po katerem gre »večina vsebinskih predlaganih sprememb v smeri večje represivnosti policije, kar je z vidika policijske učinkovitosti pričakovano, z vidika varstva človekovih pravic in pogleda strogega testa sorazmernosti, predvsem segmenta nujne potrebnosti, pa vprašljivo«.

Nekaj podobnega opaža informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik , ki zgroženo ugotavlja, »da policija ni upravičena na zalogo in na splošno vršiti nadzora vseh javnih virov, še zlasti ne objav na družbenih omrežjih, forumih in podobnih spletnih straneh z uporabniško generirano vsebino«. Dodaja, da bi morala policija svoje delo omejiti na postopke v zvezi s konkretnimi osumljenci, za neselektiven, permanenten in množični nadzor 24 ur na dan pa ni opravičila, zanjo je to značilnost policijske države.

Represija in policijska država brez zunanjega povoda, pridobivanje vojaških pooblastil za policijo in policijskih za vojake, kot temu pravi Mekina, vodita do vedno večjega prikritega nadzora nad ljudstvom. Celo dovoljenje za nekatere akcije bi lahko po novem prevzela »notranja organizacijska enota generalne policijske uprave in policijske uprave, pristojne za zatiranje kriminalitete«, ne pa več tožilec.

Pričakovali bi, da bo o tem v javnosti steklo dovolj obširno informiranje, a zaenkrat nič ne kaže na to. Begunska kriza Slovenije ni prizadela do te mere, da lahko služila kot izgovor za represivno regresijo zakonodaje, takšen premik ni utemeljen niti v kakšni oceni o varnostni situaciji.

Če ni informiranja, če se domačim medijem na ljubi načeti Mladininega pisanja in nadaljevati v smeri problematizacije, ne smemo pričakovati, da bo izpolnjen naslednji samoumevni moment deliberativnih demokracij, da bo o tem stekla kakšna javna razprava. Ko mediji zamolčijo kakšno za družbo pomembno zgodbo, s tem zagrešijo dva smrtna greha: odtegnejo se osnovnemu novinarskemu poslanstvu, obveščanju državljanov, obenem pa onemogočijo argumentirano izmenjavo mnenj. Kar vodi do še ene, mentalne represije.

Velikokrat zato preti nevarnost, da bo v standardni dihotomočni razpravi »varnost proti svobodi« na koncu celo zmagalo naivno stališče tistih, ki prostodušno ugotavljajo, da jih prikriti nadzor na noben način ne moti, ker nimajo ničesar skrivati, ker jih ni strah, ker živijo pošteno in ker je vredno biti zaščiten pred morebitnim vdorom npr. teroristov. Tak kronski argument se običajno izpelje v smeri alibičnega mnenja »Bolj čutiti nelagodje Big Brotherja kot biti žrtev kriminalca in terorista«.

Da morda postajamo družba polnega nadzora, kratenja osebnostnih pravic in da končno izguba zasebnosti vodi v konec družbenega razvoja, bi nas moralo skrbeti. Da nas ne, bomo morali pripisati tudi medijem.

%d bloggers like this: