Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo

Slovensko javnost v zadnjem letu ali širše večkrat prestreli iskreno spraševanje, kdaj bomo končno dočakali nove ulične proteste. Zakaj v današnjem času, primerno dozorelem, ni videti dinamičnega vrenja dogodkov, odvitih leta 2012 in nato še leto kasneje? Tistih, ki so ljudskim množicam dali toliko nove samozavesti in jih opolnomočili?

Nostalgičen spomin, pospremljen s pričakovanjem ponovitve, vznemirjajo predvsem spoznanje o brezizhodnosti zaradi afer, ki spremljajo vlado Mira Cerarja, krvavo ožičena begunska kriza in splošen občutek nenehne fašizacije družbe, pa tudi posamični dogodki, kot je umik obtožnice proti Francu Kanglerju v zadevi, ki velja za povod vseh vstaj, mariborsko radarsko inštalacijo.

Če k temu priključimo še nenehno desničarsko izzivanje, ki iz odsotnosti protestov hektično dokazuje, kako so bili tisti pred tremi leti inscenirani specialno proti njihovemu nedolžnemu vodji, je slika hipertrofiranega občutka pogrešanja vstajniškega dogajanja kompletirana.

Bajka o nedolžnih  ljudeh

Sam sem sodeloval v mariborskih vstajah in kasneje, ker sem ljubitelj konsistence, pomagal v eni izmed vstajniških strank – takšen projekt je bil zame edino logično nadaljevanje začetega. Številni lepodušniki so takrat v tej nadaljnji gesti videli tako rekoč bogoskrunstvo in z veseljem delili svoje pljunke. Ne bi se mogli bolj motiti v presoji in prav takšni nam danes dolgujejo največ pojasnil.

Podobno nam ga dolguje ljudstvo v najširšem smislu: pravzaprav gledano širše in na zadnjih volitvah, razen v nekem zmernem obsegu v primeru Združene levice, vstajništva nikoli ni podprlo, čeprav je v kakšni anketi to prepričljivo nakazalo. Nasprotno, obsežno in zelo odločno je glasovalo za tistega, ki se nam je v kamere TV Slovenija v času vrenja ulice opravičeval, zakaj tja ne hodi, ker se mu ne zdi pravo mesto – Mira Cerarja.

Pustimo bajke o pravičnosti in pravilnosti vselej intaktno nezmotljivih množic ob strani – ne samo, da se ljudstvo velikokrat moti, včasih je prav hinavsko v svojih pričakovanjih. Temelj demokracije ni samo, da sprejmemo mnenje večine in priznavamo volilne rezultate, temveč tudi, da smo do ustreznosti mnenja skeptični.

Da bi odgovorili na začeto dilemo, zakaj danes ni vstaj, bi potemtakem morali sprva razčistiti, kdo jih sploh pričakuje in kako iskrena je njegova drža. Šele iz tega bo videti, zakaj vsebuje nostalgični resentiment po njih različne vzvode svojega porajanja. Če skrajno poenostavim, bi zato dejal: ko po tem sprašuje Janša, evidentno le provocira in razvija svoje teorije zarot. Nenazadnje je njihove kvote uravnotežil s svojimi »vztrajniki«. Ko se kolca ljudstvu, lahko njegove želje preskočimo in ga vprašamo, koga je obkrožilo na zadnjih volitvah. Ko po tem sprašujejo vstajniki, gnani od želje po ponovitvi, smo večkrat lahko tudi lakonični: izvolite, kaj čakate.

Konceptualna težava

Nekateri se z osnovno ponujeno tezo niti ne strinjajo: ni res, da danes ni vstaj, pravijo, v resnici se te odvijajo ves čas. Le da tega nismo pripravljeni zaznati, ker so pričakovanja previsoka. Nekaj takšnega meni N’toko, njihov stalni udeleženec. Če pogledamo na ulice, se nenehno vrstijo mnogoteri protesti: morda niso tako homogeni, morda največkrat niso zelo množični in glasni, vendar duh protestništva še živi. Začetna trditev je zato napačna.

Sam menim, da povedano povsem ne drži: z vstajami smo pri nas vendarle začeli označevati ulični revolt proti oblasti. Z bolj ali manj eksplicitno zahtevo, da mora ta odstopiti: v Mariboru proti Kanglerju, nato na vseslovenskih vstajah proti vladi Janeza Janše.

Po dogajanju leta 2012 in 2013 v to smer koncentriranih dogodkov res ni bilo, čeprav so se izzivi stalno ponujali: v Mariboru glede župana Andreja Fištravca, v nacionalni ravni sprva proti vladi Alenke Bratušek, in to deloma še v času vstaj, nato proti Miru Cerarju. Skratka: danes vstaj v resnici ni. Le zato, ker je gospod Cerar še vedno videti en tak zavzet, zaupanja vreden prijazen gospod?

Božji delec, iz katerega zraste revolt

Nelagodje in nostalgija konsekventno vodita do ugibanj, kaj točno sproža – in to v polnem smislu – ulične proteste. S tem se ponuja pestra paleta možnih premislekov, med katerimi se nekateri že uvrščajo na strani enciklopedije mistike.

Eden od razlogov, zakaj danes ni vstaj, tiči v nepričakovanih interpretacijah njihovih povodov. Novinarka Večera Dragica Korade nas že v skoraj romantični paraboli prepričuje, da je za začetek vstaj potreben nič manj kot božji delec:

Bivši mariborski župan Franc Kangler je v tokratnem sodnem epilogu našel nove dokaze za to, da v tisti mariborski decembrski jezi ni bilo nič pristnega, nič spontanega, ampak je šlo za politično zaroto. Po tej tezi so levi zarotniki proti njemu naščuvali neuko ljudstvo in zrežirali vstaje. Ta teza ima dve lepotni napaki. Prva zadeva ljudstvo: ljudstvo, s katerim imamo tu opravka, predvsem ni neuko. Ker ni neuko, ga ne more pet zarotnikov zvleči na trg in režirati vstaje. Vi lahko režirate stečaje, sodne procese, politične predstave, ne morete pa režirati vstaje. Lahko jo kasneje instrumentalizirate, ampak tisti božji delec, ki je potreben za nastanek takšne kolektivne akcije, ostaja skrivnost.

Torej: skrivnostna so pota božja tudi sicer, zakaj bi pri vstajah bilo kaj drugače. Če jih danes ni, pa to dejstvo močno pogrešamo, smo pač spregledali, da ni čisto v naši moči. Mobilizacijska sila ima svoj izvor nekje zgoraj. Ljudstvo res ni neuko, toda glede osnovnega motiva za nastop mariborskih vstaj so se interpretacije med sabo kregale že od samega začetka. Če je preostanek Slovenije v njih videl socialno in ekonomsko motivirano prebuditev kolektivne zavesti zasužnjenega ljudstva, vstalega proti svojim rabljem, smo nekateri v Mariboru ugotavljali, da so razlogi bili bistveno manj reflektirani in bolj profani: nekateri so postali »gotofi« zaradi permanentnega ropa denarnic, s katerim je pretila občina s Kanglerjem na čelu.

Toda kaj, ko se je ob prvi aretaciji maja 2011 v anketi Večera podpora županu celo zvišala. Kar nakazuje, da ljudstvo ni nujno občutljivo na korupcijo in da motiv občinske skorumpiranosti ni zadosten razlog za vstaje. Če česa ne razume, to še ne pomeni, da ga ne velja podpreti. Danes se mi vedno bolj dozdeva, da je imelo prav, ne da bi vedelo, da ima. Nadaljevanje vstajniškega dogajanja v Ljubljani in širše po deželici je terjalo nekoliko širšo in drugačno agendo: drugje radarjev pač niso postavljali, zato so ga velikokrat razlagali kot avtentičen vznik upora zaradi socialnih stisk.

V tej dvojnosti – bodisi so vstaje izraz ekonomske podstati ljudi bodisi avtentičnega revolta proti odtujenim političnim elitam – so se interpretacije izčrpale. In čeprav v resnici nikoli nismo domislili, čemu so se vstaje začele, se danes že moramo ubadati s tem, zakaj se ne nadaljujejo. Pa dajmo.

Pet razlogov

Med razlogi, zakaj jih na začetku leta 2016 ni, bi navedel pet zame najprepričljivejših. Prvi med njimi je, da je del vstajnikov uspel vstopiti v parlament in se tam bori dalje s političnimi sredstvi: ulični protestniki so postali njihovi volivci. Naslednji nam pove, da so se nekateri izmed njih preprosto spridili in izneverili svojemu poslanstvu. Tretji govori o razočaranju nad vstajniki, ko ti pridejo na oblast, npr. v Mariboru. Četrti je depresivno ravnanje inštitucij pravne države, recimo Ustavnega sodišča ali navadnih sodišč, ki željo po družbeni spremembi prevaja v splošno apatijo in jemlje motivacijo ljudem. Peti je klasičen sindrom antijanšizma: če bomo rušili obstoječo oblast, bomo dobili Janšo. Zato se tega res ne splača početi. Navedeni niso edini. Se mi pa zdijo najbolj verjetni. Naj jih na kratko orišem.

Parlamentarizem in vstajništvo

Iz kvote številnih vstajniških gibanj so nekatera prešla v stranke, nekatera so zamrla, spet drugi vstajniki pa tako ali drugače podpirajo obstoječe ali nikogar. Med vstajniške stranke prištevam DSD, TRS, IDS, Solidarnost in Piratsko stranko. Morda bo kdo porekel, da sta DSD in TRS obstajali že prej in sta zgolj izkoristili trenutek, a tak pomislek puščam ob strani. Prve tri so se združile v Združeno levico in čeprav jim je Ninamedia aprila 2014 namerila le 0,3 odstotno podporo, maja jih sploh ni zaznala, junija, le mesec pred volitvami, pa 0,7 odstotka, so danes v parlamentu, kjer v vsebinskem smislu spodobno opravljajo svojo nalogo.

Šibka javnomnenjska podpora vse do volitev tvori lep dokaz, da jih široke množice niso želele kaj prida videti kot političnega subjekta. In to kar treh skupaj. Zakaj je tik pred zdajci prišlo do preobrata, je verjetno kompleksna zgodba.

Če imate trojno vstajniško stranko v parlamentu, za katero ugotavljamo, da se njena podpora po uspešnem preboju krepi, potem seveda, inherentno logiki političnega udejstvovanja, pač ne morete pričakovati, da bo aktivno angažirana na ulicah. V Združeni levici sicer ponavljajo, da je njihov integralni del še »četrta« sfera, del vstajniške civilne družbe. Vendar nekako ne gre, da bi protestniki stali pred parlamentom, če izza zidov v njem domuje, četudi v opoziciji, njihova domicilna stranka.

Ko stopite na politični parket, in prav je tako, se borite naprej s sredstvi, ki jih ta omogoča. Ergo: vstajništva ni, ker so pač nekateri prešli v realno politiko. Hic Rhodus, hic salta. Od tu naprej jih moramo ocenjevati z drugimi vatli. Vsi, ki Združeni levici oporekajo, da je bila gesta strankarske organiziranosti napaka, ostajajo moralni dolžniki zaradi svojega lepodušniškega sprenevedanja tako dolgo, dokler ne bodo prikazali svojega učinkovitega paralelnega projekta.

Predvsem članom IDS lahko očitamo le dejstvo, da so slovensko realnost odkrili tako rekoč po naključju, s pogledom skozi okno: tako kot Hegel so ugledali belega konja vstajništva, sicer brez Napoleona, in v njem začutili svetovnega duha revolucije. Pred tem jih domača realnost in npr. Janša nista posebej zanimala, do tistega hipa so bili zgolj pozorni bralci Marxa. Toda ne bodimo preveč malenkostni, Združena levica je s svojim uspehom omogočila en del preživetja vstajniških idej.

Vstajniška samougrabitev

Če je prvi razlog trenutnega manka vstaj nesporno opisani vstop nekaterih v politično areno, nam pogled na nekatere druge vstajniške stranke pokaže, da so se te v sebi skvarile in popolnoma zanikale svoje poslanstvo. Lep primer tega je Solidarnost, že lep čas ugrabljena.

Ko sem pred debelim letom skupaj z dvanajstimi eminentnimi člani iz nje izstopil, sem to storil že prepozno: preostala predsednika na njenem čelu – tretja članica predsedstva se je poslovila – sta jo uzurpirala na način, da se tega ne bi sramoval niti kakšen Zmago Jelinčič. Za polomijo na kar treh volitvah nikoli nista prevzela nobene odgovornosti, kongresa že od ustanovitve naprej ne skličeta ali si ga morda niti ne upata, dejavnosti in uresničevanja programa ni, članstvo pa strpno prenaša vse nespodobnosti.

Samovoljno so ukinili najvišji organ stranke, izvršilni odbor, ker je bilo v njem preveč kritičnih osebkov, medtem ko svet stranke ni več legitimen zaradi radikalnega osipa. Nič čudnega, da po novem na spletni strani ni mogoče najti nobenega organigrama z imeni, še predsednikovih si več ne upajo zapisati. Namesto zavez in principov vstajništva, obljubljene večje demokratizacije znotraj stranke in participatornosti, deluje Solidarnost bolj po principu hierarhične uzurpacije, domišljijo posameznikov pa poganjajo le še mesečne državne dotacije zaradi skupnega nastopa s stranko SD na zadnjih državnozborskih volitvah.

Res klavrn zasuk stranke, ki je imela odličen, predvsem pa realističen programski potencial. Odgovor, zakaj danes ni vstaj, je spet logičen: ker so tisti, ki so včasih stali na njihovem začelju, postali karseda podobni onim, proti katerim bi morali protestirati. Morda so še hujši. Ker to v sebi vedo, lahko kvečjemu le hlinijo svoje vstajništvo. Ergo: vstaj ni niti iz razloga prevelike zrcalne podobnosti.

Večno vračanje istega

Naslednji razlog je soroden prejšnjemu: vstajniki se lahko spridijo, če ne pridejo na oblast, iz določenih partikularnih koristi. Lahko pa tudi, verjetno še bolj intenzivno, če se tam znajdejo. Iz podobnega motiva. Lep zgled je novi mariborski »vstajniški« župan Andrej Fištravec v mestu, ki je edino uspelo razstoličiti obstoječega. Žal nosim tudi sam svojo odgovornost za zmoto pri začetni podpori kandidatu: verjetno je javnosti manj znano, da je v tistih časih volilnih procedur zaradi popolne neenotnosti mariborskih vstajnikov pretilo, da ne bodo ponudili nikogar približno verodostojnega in bo posledično zmagal etablirani politik starih elit. Skoraj se je res zgodilo.

Na grozo vseh pa aktualni župan v času svojega mandata zgolj ponavlja geste svojega predhodnika. Ne samo, da nikoli ni zgradil mostu do ljudi in poskušal delovati v sosvetu z vstajniki ali zahtevanimi načeli neposredne demokracije, obdal se je z ozko četico izbrancev, kreatorjev mariborskih dogodkov, ki sebe dojemajo predvsem kot telesne čuvarje z nalogo županu v stanju stalne pripravljenosti pojasnjevati, kakšen je videti svet tam zunaj, komu se sme ali ne sme približati in kateri projekt začeti. Tej ugrabitvi nato čisto uradno pravijo »svetovanje« in za svoje delo sklepajo različne pogodbe.

Medtem ko njegovi najbližji sodelavci kot po tekočem odstopajo ali so umaknjeni, mediji dnevno poročajo o nepravilnostih in nečednostih iz občinske stavbe ali javnih podjetij. Pričakovana posledica: pri Mariborčanih se lahko zgolj krepi občutek, da je bil njihov ulični angažma zaman. Da se vse sfiži, da nima nobenega smisla. Včasih so bili ponosni, danes jih je sram. In tam, kjer ni človeške stimulacije ali angažmaja, ne bo božje pomoči in njegovega čudežnega delca. Ergo: vstaj ni, ker zdaj kar zanesljivo vemo, da bo tudi po njih vse isto. Občutek, da je politika zakleta in da so vsi isti, je zopet zmagal.

Nedelovanje pravne države

Manko motiviranosti za nov upor nesporno poganja tudi stanje pravne države kot četrti razlog: ljudsko apatijo krepi trpko spoznanje, da se postopki proti skorumpiranim politikom in gospodarstvenikom ne končajo ali se celo zaključijo v njihov prid. Čemu se podati na ulice, če končni cilj, sankcije proti klientelističnim in nepotističnim mrežam in odstavitev političnih elit, nikoli ne bo dosežen? Če bodo vsi pretežno oproščeni? In se bo verjetnost, da se bo to zgodilo, dvigovala premo sorazmerno glede na velikost kaznivih dejanj in težo vpletenih akterjev? Primeri, ki pridejo kot prvi na plano, so procesi proti Janši, Kanglerju, Jankoviću in recimo Bavčarju. Sploh zavrnjena obtožnica v zadevi mariborskih radarjev.

Verjetno v vseh teh pričakovanjih obstaja tudi nekaj malega populističnega neznanja in prenaglih sodb. Toda psihološka indolenca množic ima spet na voljo dober in skoraj racionalen temelj, zaradi katerega nas prepričuje v resignacijo in občutek nesmiselnosti. Apatičnost in indiferenca se pojavita kot neizbežni posledici.

Ker sodstvo ni učinkovito, ker kriminalisti in tožilci klonijo, pravna država ne deluje. K temu prištejmo se čudne odločitve Ustavnega sodišča in mera bo polna. Ergo: ne splača se skandirati proti skorumpiranim klikam in zmrzovati na ulici, na sodišču bodo naslovniki kasneje prepoznani za nedolžne.

Ni čas za rušenje, prihaja Janša

Peti argument proti vstajništvu se odvija spontano, morda včasih na nezavedni ravni, vselej najbolj nevarno učinkoviti, ter na nivoju proizvedenih strahov: bolj bomo rušili obstoječo oblast, prej lahko dobimo v zameno njega, ki si ga res ne želimo. Janšo. Glede tega, kar bi po pravici lahko imenovali za novodobni politični slovenski Urangst, nenazadnje tudi za travmatični razlog velikega dela vstaj, sta svoji različni mnenji v polemiki podala že Rok Kogej in Grega Repovž.

Teza, da nimamo resne alternative proti predsedniku SDS, je v sebi luknjičava celo brez implementacije božjega delca, a skrbi tudi, kdo nam zavest o šibkosti servira. Po sebi indicira, kako močno so zaprečene možnosti, da bi prišlo do vstaj: ob porastu evropske desnice v času begunske reformulacije Evrope se marsikomu Cerar zdi nenadoma kar dober branik pred vzponom domačih radikalizmov.

S pozicije Združene levice je lahkotno ugovarjanje antijanšizmu na neki točki celo razumljivo. Njeni protagonisti so že v času vstaj nenehno ponavljali lustracijsko mantro o starih obrazih in preživetih političnih vzorcih, s tem demonizirali tudi druge vstajniške stranke in bili v tej gesti na las podobni komu? Janši samemu. Zahteva po lustraciji je njegova stara zimzelena melodija. Ljudi ne moreš počez registrirati po njihovem EMŠU in političnem udejstvovanju – le zato, ker so se nekoč udejstvovali. Lahko jih presojaš le po dobrih in slabih dejanjih, njihovi odgovornosti.

Z vidika opozicijske parlamentarne stranke, ki celo deklarativno ne želi prevzeti bremen vodenja države in ni izkazala sposobnosti za povezovanje ljudi onstran relativno zelo ozkih programskih in ideoloških smernic, pa je zavzeto stališče celo zgrešeno. Razkriva namreč, da socialistična agenda Združene levice tu ni mišljena kot resen realizabilen projekt, da se socializem vzdržuje kot »opozicijska« utopija na papirju. V tem smislu je kritika antijanšizma znova smiselna kot instrumentalno ustrezna nekomu, ki bi najraje čepel v opoziciji, verjetno pod pretvezo, da še ni dovolj močan –  kar je po sebi znak politične nezrelosti in neodgovornosti.

V Združeni levici s tem hkrati gojijo lustracijske ideje, kakršnih se ne bi sramoval niti Janša, po drugi plati pa odkrito priznavajo, da nimajo dovolj kadrovskega potenciala in znanj. S tem shizoidnim pristopom jih nikoli ne bodo dobili. Ker ostajajo edino upanje levice, je to lahko kritično spoznanje.

Urangst proizvaja pragmatična preigravanja, ker predstavlja clear and present danger totalitarizacije družbe, vselej profitira aktualni oblastnik. Ergo: za vstaje ni čas, ker lahko potem hitreje dobimo janšizem, meni del ljudstva. A hkrati za nekatere akterje tak razvoj ne bi bil najslabši, ker bi postali politično močnejši, postavljeni v vlogo njegovih ostrih nasprotnikov.

Pesimizem nekega mazohizma

Pet navedenih razlogov nam v seštevku kar dobro pojasni zatečeno stanje. In še malce pesimistične osebne perspektive: udeležbo na vstajah sem zaradi reakcij velikokrat doživljal kot dejanje mazohista. Najprej te popljuvajo mojstri konspiratologije, npr. Kangler in Janša, te predalčkajo v neke svoje fiktivne in povsem izmišljene mreže političnih silnic iz ozadja, ki se na koncu primejo. Nato tolčejo po tebi še tisti na drugi strani, številni sotovariši vstajniki: le zavoljo vere, da je potrebno opozicijo obstoječim elitam preusmeriti v nek trajen politični projekt, saj sicer protesti nimajo smisla. (Ja, takšni danes najbolj stokajo, ker ne vidijo in ne želijo videti, kaj povzroča njihova namišljeno nedolžna pozicija.)

Po tretji je zaradi egoističnih in partikularnih interesov mnogih, ki na noben način niso želeli povezovanja vstajnikov v eno fronto in so pri tem forsirali zgolj sebe, sledila še njihova ekskomunikacija: predvsem velik del Združene levice deluje skozi modus arogantne samozadostnosti. Ker jih konfliktnosti in delitve poganjajo še danes, me ne bo presenetilo, če jih bo isti motiv nekoč tudi notranje uničil. In ko k temu dodaš še medijske diskreditatorje, res ostane zelo malo volje po akcijskem udejstvovanju.

Ne gre sicer čisto obupati, toda čisto subjektiven zaključek bi lahko bil tudi: nostalgija za vstajami je le še za naivne in trapaste, idealizirana podoba nečesa, česar v resnici globoko v sebi večina zaenkrat ni pripravljena misliti resno in še manj udejanjiti. Ko bo, se znova vidimo.