Če sem prav štel, je tole šele prvi novinarski zapis, ki je opazil spletno stran Zlovenija z njegovo galerijo herojev slovenskega sovražnega uma, ki vneto kliče Dolfija iz groba, zahteva plinske celice in Auschwitz. Tukaj, takoj! Reproducirani letaki do beguncev hujskaško nastrojenih uporabnikov Facebooka so opremljeni s profilno sliko in »presežnim« sovražnim govorom:
Kdorkoli se je lotil te spletne strani, je šel včeraj še korak dlje. No, morda on, morda kdo drug. Dejstvo je, da so se v Ljubljani pojavili plakati s fotografijami nekaterih od teh ljudi, skupaj z njihovimi komentarji. Uf, nekdo se je lotil nestrpnežev z njihovim lastnim orožjem. Nastavljeno ogledalo, kakršnega nedotakljivi spletni komentatorji doslej še niso doživeli.
Seveda se sprašujem in najbrž nisem edina − je prav, da se jih tako izpostavi? Pravica enega človeka se konča tam, kjer se začne druga, saj gre tako, ne? In če človek skače v pravico drugega, je pošteno, da nekdo drug skoči v njegovo pravico? V njegovo zasebnost? V njegovo sovraštvo in nestrpnost? Če udariš šibkejšega, ki je prej udaril šibkejšega, si potem ti močnejši? Boljši? Slabši? Isti?
Ali če se vprašam še bolj slikovito: če nekomu porineš penis v usta, ali nimata potem oba penisa v ustih?
Ne vem še zares, kaj naj si mislim o tej akciji, prepričana pa sem, da bo marsikdo od tistih, ki so se znašli na ljubljanskih sramotilnih stebrih, naslednjič dvakrat premislil, preden bo na družbeno omrežje zapisal besede, ki bi morale za vedno ostati na smetišču fašistične zgodovine.
To je pa gotovo za nekaj dobro.
Novinarka Dela Nina Krajčinović v svoji kolumni našteje nekaj primerov radikalnega nestrpnega in sovražnega govora z arhivskega portala Zlovenija. Lepo, ampak nekako simptomalno, da so ga mediji (vsa čast novinarki, s tem karam druge) zaznali šele, ko je sramotilni steber stopil v konkretno realnost. Se pravi, ko je nekdo začel lepiti plakate s prav takšno vsebino po Ljubljani – konkretno najmanj v bližini Zmajskega mostu.
Učinek sramotitve, prenesen z neke spletne strani v realno, ulično in mestno dogajanje, je seveda precejšen. Sramotilni steber za trdosrčne hujskače in nestrpneže, novodobni Schandmauer ali wall of shame, v resnici odpira vrsto nelagodnih občutkov, ali smo posameznikom kršili kakšno osebnostno pravico varovanja njihove komunikacijske zasebnosti s tem, ko smo jih javno izpostavili. Toda katero točno, če upoštevamo grozljivo dimenzijo njihovih izjav, v katerih navijajo za kurjenje, streljanje, zaplinjanje ‘begunske gamadi’? Pri čemer očitno njihove zasebnosti v pravem pomenu nihče ni z ničemer kršil.
Na to vprašanje ni preprostega odgovora, kajti ne samo, da se zdi, da v pedagoški tendenci javne sramotitve ne ostane veliko prostora za zagovor nestrpnega akterja in njegovih pravic, ampak je na tehtnici enostavna izbira med njegovim dopuščanjem in preprostim, vendar učinkovitim opozorilom nanj. Med tehtanjem, kaj prinaša več negativnih učinkov, moramo z ne preveč velikim zadovoljstvom ugotoviti, da prvo – sploh v situaciji, ko pravega boja proti hujskanju in sovraštvo ni enostavno najti. Kajti katere druge poti so še na voljo?
Ko novinarji, kot sem poudaril v prejšnjem zapisu, dobesedno cenzurirajo pozive, naj vladajoča politika obsodi nestrpnost ali naj se do nje javno opredeli državno tožilstvo, ne ostane veliko možnosti.
V boju proti sovražnemu govoru smo tako rekoč priča državljanski nepokorščini, ki bo dodobra razhudila zagovornike ‘absolutne pravice do svobode izražanja’, za katero se trenutno skriva kar velik del slovenskih medijev. Ne zgolj desnih, ne zgolj Janševih.
Več:
http://vezjak.com/2015/10/24/zlobna-slovenija-in-sramotilni-stebri-za-nestrpne/
http://vezjak.com/2015/10/25/katera-stalisca-o-beguncih-ne-pridejo-v-medije/
You must be logged in to post a comment.