Sodelovanje z okupatorjem kot naša dolžnost

Nič novega, če ugotavljamo, da Planet Siol obvladujejo novinarski kadri, ki se trudijo delovati in pisati v smeri ideološke in politične desnice. Vsak pogost bralec tega portala lahko čuti in vidi prstne odtise takšnih poskusov. Ne dvomim niti, da bo uredniška politika trdila, kako mora pisati in delovati uravnoteženo. Urška Makovec zato ne preseneča, ko si je izbrala za svojega gosta tožilca Antona Drobniča.

Vendarle je v intervjuju z njim narejen kakšen korak preveč v delu, ko je govora o kolaboraciji:

Kaj torej menite o kolaboraciji?

Govorjenje o kolaboraciji je velika prevara. Govoriti o kolaboraciji je tako, kot govoriti, da je hrana strupena. Nekatera hrana je strupena. Po mušnicah verjetno ne boste preživeli. A strupene so mušnice, ne hrana! Kolaboracija je obči pojem, ki pomeni katerokoli sodelovanje. To pa je lahko ukazano, prepovedano, koristno za kolaboranta, lahko koristno za okupatorja, lahko koristno za oba, lahko škodljivo za oba. Govoriti o kolaboraciji, pa ne povedati, za katero vrsto gre, je barabija, je goljufija. Domobranci z okupatorjem niso nikoli bili v prepovedani kolaboraciji, niso mu pomagali pri doseganju njegovih vojnih ali političnih ciljev.

Okupator ima po mednarodnem pravu dolžnosti – predvsem mora skrbeti za zdravje, življenje in za premoženje okupiranih prebivalcev. Niso bili vsi mladi in zdravi, da bi lahko šli v gozd. Ta del prebivalstva mora živeti dalje. Okupator mora zanj skrbeti. Tu so prebivalci dolžni sodelovati z okupatorjem. On mora preganjati kriminalce, te, ki so ustrahovali ljudstvo. Druga stvar bi bila, če bi šli domobranci na rusko fronto pomagat Nemčiji, da bi dobila svetovno vojno. A po statutu so domobranci lahko delovali le na slovenskem ozemlju proti komunističnemu nasilju nad Slovenci. Prepovedane kolaboracije pa ni bilo.

Nenavadno, da Drobnič odpira razpravo o kolaboraciji z vidika koristi in škode za kolaboranta in okupatorja, nikakor ne z vidika dopustnosti in nedopustnosti. V polnem neskladju z zgodovinsko resnico je trditi, da domobranci niso sodelovali z okupatorjem pri doseganju njegovih vojnih ali političnih ciljev.

Pojasnjevati, da mora okupator skrbeti za okupirani narod, da tako rekoč deluje humanitarno in skrbi za zdravje in njihovo premoženje, pa je že verjetno v vlogi hujskaštva in poveličevanja neke ideologije. Še bolj smela je trditev, da so prebivalci dolžni sodelovati z okupatorjem – še sreča, da velik del Slovencev ni čutil kakega posebnega dolga, ki ga Drobniču ljubi ljudje očitno so. Redukcija okupatorja na dobrodelneža, ki preganja kriminalce in tiste, ki ustrahujejo ljudstvo, zato mu je treba hvaležno priskočiti na pomoč, je praktično groteskna, ne zgolj škandalozna.

Toda se mar res smemo zadovoljiti s pojasnilom, da je Drobniča v njegovi apologetiki domobranstva, verjetno ne prvič, odneslo malce predaleč in da je pri tem rade volje asistiral nek medij?

Kar namreč pride na pamet, je kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti, ki v Kazenskem zakoniku v 297. členu pravi naslednje:

Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Enako se kaznuje, kdor na način iz prejšnjega odstavka javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije.

Nisem popolnoma prepričan, če Drobnič ni počel prav tega: zanikal je in zmanjševal pomen kolaboracije z relativiziranjem njene vloge, z evfemističnim napenjanjem tega pojma na nek generični rod (kjer kolaboracija pomeni nenadoma le »delovno sodelovanje«), odobraval in opravičeval dejanja okupatorja (ki zgolj skrbi za dobrobit okupiranega naroda), s tem pa posledično indirektno tudi vojna hudodelstva in agresijo. V vsakem primeru so takšne besede grd pljunek na vojne žrtve. Seveda lahko velik del njegovih stališč razumemo v perspektivi neskončne želje rehabilitirati domobranstvo in razlage, kot je tista o domobranski prisegi, nato zbujajo nejevero in posmeh. Ampak tudi takšna odkrita rehabilitacija, če jo že pokrijemo s svobodo izražanja, mora imeti svojo besedno mejo, ki ni zgolj meja norčevanja iz logike in zgodovinskih dejstev.

Ja, če imam prav, se lahko pogovarjamo tudi o vlogi medija pri omogočanju kaznivega dejanja. Ampak dvomim, da se ob tej opešani medijski in državljanski zavesti bomo – po intervjuju v petek, 12. junija, razen z omembo (citatom) v opisu Dnevnik ni bilo zaznati nobenega poskusa protesta in problematizacije.

Ko nas bodo znova okupirali, zdaj torej vemo, da je treba biti voljan in pripravljen služiti okupatorju. Da je to naša dolžnost. Verjetno si nekateri domišljajo tudi, da je dolžnost medijev širiti to novo vero.