::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Lukšičev deviški pas

Zabavno, a tudi srhljivo je opazovati, kako ravnanje najmanj dela vladajoče levice vsak dan bolj spominja na mentalne horizonte Janeza Janše. Isto z istim. Najnovejša pogruntavščina dr. Igorja Lukšiča, ki kaže resne znake iracionalne obsesije z novimi strankami in strahu, da bodo te popackale čudovit politični zemljevid Slovenije in nekoga ogrozile, je lep primerek razvite fobije. Njegov strah ni le prazen občutek, prevaja se v dejanja, ko je z vladajočo levo koalicijo pripravljen storiti vse, da bi nastajajoče stranke aktivno ustavljal in omejeval.

Naj spomnim: prvak SD je nedavno tega svarilo zavil v nekakšno duhovitost: »zares verjamem v solidarnost« z dodatkom sladkornega trsa je bila njegova šifra za omembo štirih strank, ki so mu v napoto. Odkrito je začel svariti pred »tovrstnim veseljačenjem«, ki mu »je treba narediti konec«. Lukšičeva obsesija z novimi strankami, ki mu poganja kri po žilah, je torej šla tako daleč, da je javno zahteval njihovo ustavitev! Se zavedamo vseh posledic tako smele izjave v kontekstu varovanja demokratičnih in političnih standardov?

Lukšič in Janša kot brata dvojčka

Prav v tem, v diskurzivnem in čisto praktičnem ustavljanju sleherne politične alternative, ki je postala še bolj konkretizirana in še bolj grozljiva, sta Lukšič in Janša postala brata dvojčka. Oba uporabljata avtoritarno predpostavko, ki se glasi: jaz, samo jaz in nihče drug.

Ne le, da so trenutno vladajoči zašli na pot avtoritarnega delovanja in niso vzeli resno sporočila državljanov na vstajah. Naredili so nasprotno, začeli so pripravljati okope. Storili so vse, da bi sporočilo vstaj vzeli resno, toda v obratnem smislu – da bi se pred njim obvarovali. Sporočilom in hkrati vstajniki namreč. Zdaj vemo, da v resnici ne želijo dojeti temeljnih postulatov strankarske demokracije – lotili so se prepoznavnega omejevanja politične konkurence. Sprva s spreminjanjem zakonodaje, ki močno ovira financiranje strank, kar najbolj otežuje delovanje novim med njimi, nato s previdnimi namigi o »koncu veseljačenja«, zdaj še z dogovorom med največjimi, da se dvigne parlamentarni prag s štirih na pet odstotkov – Lukšič govori o doseženem soglasju -, s katerim so odločeni še bolj v miru sklepati koalicije in vladati čim bolj nemoteno tudi v prihodnje.

Nobenega pametnega argumenta ni za dvig parlamentarnega praga, sploh ne v kontekstu, ki ga navaja sam Lukšič. Ki seveda ni pameten. Namreč da bi bil to »dober znak strankam v nastajanju«, ker je »ustanavljanje strank resen posel«. Kakšno pokroviteljstvo, kakšna hybris! Resen posel? Njegove izbrane besede neprikrito razgaljajo resnično namero vladajoče nedemokratične kvazi-levice in obenem vse njene politične vrednote. Nekdo, ki ni ustanovil komunistične partije, ampak se ji je le pridružil, z dvignjenim prstom žuga in moralizira, da je ustanavljanje strank resna zadeva; smrtno resna do te mere, da bo treba poskrbeti – in on se bo žrtvoval -, da nove (seveda po definiciji manjše) ne bi kar tako prišle v parlament. Zakaj že? Da ne bodo delale zmede. Da ne bodo »spielverderber« med velikimi.

Lukšič parlamentarni prag RTV

Čeprav med ustanovitvijo stranke in parlamentarnim pragom seveda ni prav nobene vzročne povezave, si Lukšič ni izmislil le soodvisnosti. Kajti na kaj še spominja sklicevanje na »resen posel«? Na sprevrženi cinizem iskanja načinov nagajanja in preprečevanja. S tem je postal Lukšič podoben nekomu, ki ženi natika deviški pas, ob tem pa iskreno ne pojasni, da se boji konkurence, temveč njej (in predvsem vsem naokoli) sprenevedavo cinično razlaga, da je spolnost zelo resna zadeva in da bo šele z deviškim pasom njegova gospa dovolj spolno godna in zrela! Da bo to dober znak za njeno brezmadežnost. Le koga bo s tem prepričal? Le kdo bi mu verjel, da pasu ne natika zaradi tega, ker se boji za svoje prvenstvo in ekskluzivo, ki mu v danem primeru sploh ne pripada (če že, vsaj v nekem oziru, res pripada možu v odnosu do žene, a le v srednjem veku)?

Politični ključavničarji

Takšen Lukšičev obrat, daleč od minimalne ugotovitve kakšnega komentatorja ali novinarja, kako srhljivo  in precedenčno nevaren je v resnici, nazorno manifestira zamisel predstavnika vladajoče koalicije o discipliniranem formiranju strankarskega življenja.  Avtorja knjig o političnih sistemih v Sloveniji in politični kulturi. Lukšičevo in siceršnje histerično omejevanje delovanja novih strank in njegovo »zaigrano« zaskrbljenost za druge bi morali prevesti in nadomestiti z našo zaskrbljenostjo za državo, ki jo vodijo politiki z deviškim pasom v rokah. Ampak kaj bi s tem. Bržkone živimo v tretjerazredni državi, kjer ne znamo ali nimamo volje ali ne smemo reflektirati najbolj očitnih stvari. Se je kdo oglasil v protest avtoritarnim težnjam ključavničarjev devic? Zakaj gredo takšne stvari tako samoumevno mimo nas, brez trohice graje? Res si zaslužimo, da nam vladajo tisti, ki nas brijejo kot ovce.

deviški

Information

This entry was posted on 31/01/2014 by in aktualno, argumentacija, mediji, politika, politična paranoja and tagged , , , .
%d bloggers like this: