Za nazaj je vedno bolj jasno sprenevedanje: rektor mariborske univerze dr. Danijel Rebolj se ni le osmešil, temveč se je dolgo nazaj odločil, da dr. Marka Jesenška, dekana ene ključnih članic univerze, Filozofske fakultete, ne bo razrešil, čeprav je bila takšna volja zaposlenih. Raje je žrtvoval njihovo skozi glasovanje izraženo stališče, da bi ohranil obstoječa politična omrežja znotraj univerze. Za svojo odločanje si je vzel skoraj pol leta časa, pred tem pa je oporekal celi vrsti podobnih zahtev in odločitev Akademskega zbora te članice univerze. Vse to je bila najbrž predstava za ljudstvo, ki ga je bilo treba prepeljati žejnega čez vodo.
Zgovorne številke brez izpovedne moči
Zgodba je znana, dobro jo povzemata kratka stavka v Večeru po tistem, ko je 8. maja 2013 Akademski zbor izglasoval predlog po razrešitvi svojega dekana:
Rebolja, ki bo sedaj bodisi sprejel bodisi zavrnil predlog akademskega zbora, na današnje zasedanje ni bilo. Je pa dejal, da bo odločitev še preučil, voljo akademskega zbora pa spoštoval, saj da so »številke zgovorne«. Rektor je zaradi več nepravilnosti napovedal tudi revizijo poslovanja fakultete in vseh njenih organov.
S »številkami«, v katerih je celo odkrival nič manj kot »izpovedno moč«, kot se je izrazil, je imel v mislih omenjeno prevladujoče glasovalno stališče Akademskega zbora. Zakaj je rektor odločil mimo volje zaposlenih, saj je recimo celo povedal, da je zanj dekan slab dekan in ga je kasneje sam pozval k odstopu, je skoraj nemogoče razložiti. Težko je verjeti, da so obstajali trenutki iskrenosti, nad katerimi so sproti zmagovala neka druga omrežja. Verjetno so ta diktirala igro ves čas. In na koncu je sledila odločitev. Nenadoma številke niso bile več zgovorne in še manj magično izpovedne. Nenadoma so se vse nepravilnosti začele v njegovih očeh spreminjati v napake, napakice in »kršitve, za katere ni predvidena sankcija«. Voljo Akademskega zbora« ni več želel spoštovati – verjetno bi še največjega sofista bilo sram trditi, da je sintagma »spoštovati voljo X« prazen verbalizem brez vsebinskih zavez, nekaj torej, kjer nič ne šteje performativnost ali posledice izglasovane nezaupnice dekanu. Skratka: kaj pomeni spoštovati voljo v situaciji, ko si rektor in ta po definiciji pomeni s statutom predvideno dejanje razrešitve dekana, ne sme in ne more biti dvoumna fraza. Če je rektor vsaj malo pošten, mora eksplicitno priznati, da je v tem primeru voljo Akademskega zbora zatajil. Jo zanikal, nanjo pljunil.
Rektorjevo odločitev je že dovolj podrobno komentirala peščica zaposlenih s Filozofske fakultete v javnem pismu, tudi kršitve. Zato tega dela ne bom ponavljal. Na sklicanem Zboru delavcev je 23. oktobra znova pojasnil, kar je sicer že nakazal: da dekana ne bo razrešil, ker menda ni zaznal očitanih kršitev. Da bo pa uvedel protektorat na fakulteti, jo budno spremljal in nadziral ter razveljavil dekanove ocene delovne uspešnosti, ker je pri njih prišlo do številnih kršitev. O tem, ker tega sploh ne bo storil in je spet snedel besedo, kdaj drugič. No, rektor podpisnikom citiranega pisma, med katerimi sem tudi sam, nikoli ni privoščil odgovora. Pričakovano. V nadaljevanju se želim posvetiti zgolj enemu argumentu, ki ga je uporabil v svojem nastopu na Zboru delavcev.
Idealizem ali ne, to je zdaj vprašanje
Rektor Rebolj je uporabil lep primer argumenta ad hominem: namesto da bi navajal razloge, ki spodbijajo očitane kršitve dekanu, je te zreduciral na »nekatere napake«, zaposlene na Filozofski fakulteti pa obtožil prevelikih pričakovanj in prevelikega idealizma. STA je zapisala:
Maribor, 23. oktobra (STA) – Rektor mariborske univerze Danijel Rebolj je na današnjem javnem zboru delavcev filozofske fakultete zbranim pojasnil, zakaj ne podpira razrešitve dekana Marka Jesenška in jih pozval, da naj zaključijo spore ter vsi skupaj stopijo korak nazaj. Pri tem pa je, kot kaže, naletel na gluha ušesa, saj akademski zbor še naprej večinsko zahteva razrešitev.***
Rektor je po zboru kljub temu ostal optimističen in povedal, da so bile spomladi razmere precej bolj zamegljene. Zdaj je njemu in tistim, ki so pri analizi stanja sodelovali, zelo jasno, da so bile res storjene nekatere napake, ki pa so bile kot take ocenjene tudi s prevelikimi pričakovanji ter preveč idealizma.
Zakaj je to argument ad hominem? Ker poskuša razpravo o kršitvah preusmeriti na domnevno lastnost zaposlenih, ki da je v resnici težavna in problematična, z njo pa oni sami. Nazorska osebna lastnost pač nima relevance za razpravo o očitkih. Razreševanja dekana menda niso povzročile kršitve, meni, temveč nič manj kot svetovnonazorske preddispozicije okoli večine zaposlenih. Kako je do te ocene prišel, ni povedal. Kot da bi se rektor ne zavedal, da je v svoji ihti obraniti dekana zagrešil množično diskvalifikacijo kolektiva Filozofske fakultete. Diskvalifikacijo ne zaradi tega, ker bi jih imel za idealiste, ampak zaradi ponižujočega pripisa nekompetentnosti: kar naj bi bile kršitve, je zgolj pretirana ocena v glavah menda previsokih kriterijev navajenih univerzitetnih delavcev. Idealizem na mariborski univerzi bo pač treba prizemljiti!
In kot da to še ni dovolj, je rektor Rebolj vzel v bran dekana še močneje, ko je pokroviteljsko nadaljeval z moralnim podukom, da se ne bi nič spremenilo, če bi dekana zamenjal. Težava namreč ni v njem, temveč v otročjosti zaposlenih, ki po nepotrebnem »udrihajo« po komerkoli:
“Verjetno bi tudi, če bi zdaj izvolili drugega dekana, zelo kmalu udrihali po njem, ker bi tudi od njega pričakovali veliko več, kot je katerikoli dekan sposoben narediti,” je dejal Rebolj, ki se ne strinja v celoti z argumenti, da pri vprašanju razrešitve dekana ne gre več za legalnost pač pa bolj za legitimnost takšnega ravnanja.
Kam piha veter svobode?
Rektorju mariborske univerze ni bilo težko zanikati celo svojega lastnega svetovnega nazora, da bi ubranil dekana, ne zgolj pljuniti na voljo akademskega zbora FF UM. Zase namreč na svoji predstavitveni strani pravi, da je »kolesar po načinu življenja, idealist glede smisla in namena našega obstoja, verjamem v vsepovezanost življenja, vesolja in vsega ostalega.« Dve leti kasneje je biti idealist, če bi ta imputirana diagnoza sploh že bila točna, velika ovira!
Ni mu bilo težko pljuniti čez svoj program razvoja Univerze v Mariboru, v kateri govori o »ustvarjanju kreativne atmosfere svobodnega duha« in na njemu ljub moto stanfordske univerze »Die Luft der Freiheit weht«. Zdaj se zatakne že pri upoštevanju volje ljudstva. Za neobvezno in neiskreno blebetanje se je izkazala tudi njegova le mesec stara diagnoza ob otvoritvi Medicinske fakultete, ko je dejal, da razlogi za slabo stanje na univerze temeljijo v globokem nezaupanju, a je pozabil, na kakšen način ga poraja sam s svojimi odločitvami:
»Mislim, da je razlog v globokem nezaupanju. Ne zaupamo ciljem (»tega mi itak ne moremo doseči«), ne zaupamo načrtom (»to so itak samo neke formalnosti«), ne zaupamo ljudem (»saj ne zmorejo«), še najmanj pa vodstvu (»zagotovo imajo nekaj za bregom«). Ne zaupamo sami sebi! Seveda ne zagovarjam slepega zaupanja, zagovarjam pa zdravo zaupanje in kritično pozornost. Brez tega ne more biti sodelovanja, brez sodelovanja pa se v glavnem vrtimo v krogu, ker enkrat prevaga ena ideja, en interes, drugič drugi.«
In potem dodal:
Morda smo tudi preveliki idealisti. Slišal sem že pripombe na svoj račun, češ, pričakovali smo več. In ko vprašam kaj je to več, pravzaprav ne dobim konkretnega odgovora. Pač več. Toda dosegli smo vendar veliko!
Omemba idealizma potemtakem ni več arbitraren izgovor, na rektorjevi vrednostni skali počasi postaja očitek, ne vrlina! Idealisti so tisti, ki mu kaj očitajo, ne oni, ki jim svetovnonazorsko pripada. Nekaj hudega se mora zgoditi človeku, ki v roku dveh let svoje intimne poglede zamenja za preračunljivo politično pragmatiko z vsemi nedemokratičnimi posledicami vred. Povedano drugače: na začetku mandata je bil rektor deklarirani idealist, toda za potrebe obrambe dekana je to nenadoma postala zmerljivka in način, kako lahko obračuna z velikim delom kolektiva neke fakultete. S tem, ko ni poslušal volje ljudstva, ni zgolj ravnal avtokratsko, stopil je na pot lastne nazorske preobrazbe, vgrajene v temelj njegovega rektorskega programa. Odkar ni razrešil dekana, je zato rektor nujno drug človek. Razen če nikoli ni bil tisto, za kar se je oklical.
You must be logged in to post a comment.