Biti neenak samemu sebi, biti rektor

Rektor mariborske univerze je v odprtem pismu priznal, da je v svojih odločitvah povsem razcepljen: v eni funkciji bi storil dejanje X, v drugi funkciji ne bi storil istega dejanja. Konkretno: kot akademski starešina bi razrešil dekana Filozofske fakultete v Mariboru, kot varuh zakonitosti pa ga ne sme in tudi ne bo razrešil:

Obstaja ideal univerze in obstaja ideal demokracije. Koliko se jima lahko približamo in koliko ju lahko povežemo, je odvisno od naše širine razumevanja in delovanja. Ter od zakonov in predpisov, ki predstavljajo formalizacijo družbenih pravil in norm, osnovano na mešanici idealov in prakse. Tudi rektor glede na zakon ni prvi med enakimi, kot si akademsko in demokratično idealno predstavljamo, ampak združuje v eni osebi več različnih vlog in odgovornosti: je delodajalec, varuh zakonitosti (pri čemer ne pozabimo, da pravo žal ne pomeni nujno pravičnosti), akademski starešina, direktor, predstavnik univerze, predsednik senata univerze in še kaj.

Nekatere odgovornosti in vloge so včasih celo nasprotujoče si. Tak primer je bilo sprejemanje odločitve o predlogu akademskega zbora Filozofske fakultete za razrešitev dekana. Če bi v vlogi akademskega starešine dekana razrešil, ga v vlogi varuha zakonitosti ne smem. Povsem legitimno in legalno je, da akademski zbor poda predlog razrešitve, vendar je rektor dolžan predlog proučiti s stališča zakonitosti in ga tudi zavrniti, če za razrešitev ne obstajajo razlogi, kot jih določa statut univerze. Ne glede na neustrezno komunikacijo dekana z akademsko skupnostjo (in, kakor sem se lahko osebno prepričal, tudi obratno), ne glede na napake, ki jih je storil dekan, ne obstajajo utemeljeni razlogi, da bi rektor v danem primeru lahko zakonito razrešil dekana. Četudi bi to bilo legitimno, ne bi bilo legalno.

Dr. Danijel Rebolj se pač poskuša ceneno izvleči iz naslednje zadrege: trdi, da je dekan slab dekan, trdi, da je od njega zahteval odstop, priznava tudi, da je zanikal voljo Akademskega zbora članice njegove univerze, toda vse to trdi kot akademski starešina. Kot varuh zakonitosti menda ne more in ne more najti potrditve za nobeno od naštetih kršitev. Funkcijsko razcepljeni rektor zaradi tega menda ni več niti »primus inter pares«, priznava v istem pismu, ker ga menda nezdružljive funkcije prehitevajo po levi. Ni prvi med enakimi, ker ni niti enak samemu sebi. Še več, vloge, ki jih mora opravljati, vidi kot nekaj v sebi nasprotnega.

Ker si je zamislil protektorat nad Filozofsko fakulteto, ki bo budno spremljala tamkajšnje dogajanje, bo vsakič, ko bo moral sodelovati z dekanom, ki ga ne želi razrešiti, vedno znova z njim in s sabo v konfliktu kot akademski starešina – ta »legitimni« del njega mu bo prigovarjal, da bi moral storiti tisto, česar ne želi storiti njegova »legalna« desna polovica. Če je namreč rektor funkcijsko razcepljen in s samim sabo v nasprotju, potem bi se kaj lahko zgodilo tudi, da kot varuh zakonitosti ali v kakšni drugi vlogi vleče poteze, ki mu jih odsvetuje druga plat njegove funkcijske osebnosti.

Biti neenak samemu sebi in biti si v nasprotju vlog je prekletstvo. Ne nujno zanj, če tega res ne čuti, marveč za tiste, ki trpijo posledice.