Zdi se, da je navzlic monopolnemu položaju v regiji, kar bi ga moralo narediti za bolj stabilnega od konkurenčnih dnevnikov v Ljubljani, Večer kvečjemu še bolj ranljiv: je namreč ravno prav oddaljen, da ga centri moči in vpliva obravnavajo kot perifernega, a obenem toliko muhasto samosvoj, da zanje venomer predstavlja nevaren faktor presenečenja in odklona.
Zgodovina časnika pokaže, da je več kot zadnje desetletje preživel pod močnim vplivom lastnikov in politike. Da je bil običajno plen, žrtev zlorab, kupčkanj lastnikov, a tudi lastne neodločnosti. Simptom v čisti formi je bil že napad na novinarja Mira Petka in premalo poudarjen razlog, zakaj je do njega prišlo. Zadnji v vrsti je zaplet z delitvijo bilančnega dobička, kjer se Delo kot lastnik obnaša skoraj kanibalistično. Da so ga sprva najedli lastniki in politika, na koncu pa ga želijo pomalicati kar medijski sobrati, je tragična odslikava krvavega stanja v domači medijski mizansceni.
Večer bo težko preživel dostojanstveno, če mu ne bo uspelo ustvariti kooperative v podobi samoupravljalske medijske zadruge. Njegova prihodnost mora zato nujno biti zgodba o osamosvajanju in profesionalni neodvisnosti. Opažam, da se tega večerovci, zaradi hude stiske, zavedajo bolj kot novinarji drugod. Projekt zadruge bi ne le pomenil zaušnico političnim in kapitalnim spregam z novo obliko upravljanja in lastništva, vnesel bi tudi prepotrebno drugačno razumevanje funkcije medijev kot zavezništva z bralci in posledično učinkoval terapevtsko tudi na širše medijsko okolje.
Večer, 7.10.13
You must be logged in to post a comment.