::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Neznosna lahkotnost razprav o politični kulturi

Čeprav imajo besede politikov na družbenih omrežjih enako težo kot izrečene, je politična kultura v novih medijih še nižja kot v tradicionalnih.

Tako sta že v podnaslovu članka, ki sicer nosi naslov »Neznosna lahkotnost ‘čivkanja’ politikov«, zapisala Večerova novinarja Aleš Kocjan in Uroš Esih. Toda ali nova družbena omrežja, kot je twitter, resnično razkrivajo le manko politične kulture? Ali pa je morda ta ugotovitev celo ponesrečena, prehitra in nenatančna?

O politični kulturi in nezadostnosti diagnoze o njej v slovenskih razmerah sem pisal že nekajkrat. Med drugim karajoč predsednika države zaradi njegove naivnosti glede istega (predsednik rad ponavlja dve preveč preprosti politični opazki: naše pomanjkanje te vrste kulture in hkrati dialoga).

Moja teza je enostavna: slovenski mediji, komentatorji, politiki in ostali nam forsirajo deskripcije in interpretacije, ki niso vzdržne in dovolj dobre v fenomenalnem opisu političnih stanj in situacij – razprava o kulturi je velikokrat deplasirano površna, in to iz dveh razlogov.

Prvi je enostaven: politična kultura je izjemno širok pojem. Na kar novinarji, komentatorji in drugi reducirajo pojem, je zgolj politično obnašanje akterjev v strankarski politiki. Toda kultura ni le (verbalno) obnašanje in celo ne zgolj obnašanje politikov.

Študij politične kulture je preučevanje politične kulture demokracije vobče in družbenih struktur in procesov, ki se v neki skupnosti odvijajo. V tem smislu najpoprej zadeva vse državljane. Po Lucianu Pyeu je kultura skupek stališč in prepričanj v političnem procesu, ki določa temeljne predpostavke in pravila za »urejanje« ravnanja akterjev v političnem sistemu. Ne zadeva le individualna obnašanja, ampak tudi skupne vrednote. Njen del je nenazadnje profesionalizem medijev – toda da bi stvari v svojem pogledu ubrali na ta način, se večini niti ne ljubi pomisliti. A morda ni tako bistveno v tem hipu zdefinirati, kaj politična kultura je – hitreje se bomo gibali, če določimo, kaj ni.

Kultura vs. propaganda

Politična kultura gotovo ni isto kot npr. politična propaganda, težko je celo reči, da je slednja njen nekakšen del. Privoščimo si nekaj kratkega miselnega eksperimenta. Predstavljajmo si, da imamo pred sabo tudi pri nas čaščenega Josepha Goebbelsa, mojstra propagande v Tretjem Reichu, nato pa mu namenimo očitek:

G. Goebbels, vaše čivkanje je prelahkotno – razkriva vašo nizko politično kulturo.

Deplasirano, kaj pa drugega! V svoji substancialni danosti propagandizem ni pokazatelj politične kulture, saj je vendar nekaj čisto svojskega. Če je slednja izvorno razumljena kot spontan proces in reducirana na nek banalen behaviorizem (ko je nekdo politično nekulturen, mu je nekako ušlo, ni dovolj kontroliral svoje »narave«), je propagandizem pri npr. tvitanju nekaj prav nasprotnega, premišljen in nadziran proces s svojim ciljem. Nehoteni in v nekem smislu tudi hoteni učinek nenehnih razprav o politični nekulturi je, da nas navajajo k nemišljenju in uspavajo. Želijo bolj le zgolj-obsodba, ostati v sferi moralnega poduka, pravzaprav rinejo proč od analitične presoje. Moralizirati o nizki kulturi drugih je tako preprosto in nezahtevno, da bi vse drugo kvarilo prijazen spanec moralista.

Skratka, »neznosna lahkost«, kot se glasi naslov, morda ni prav nobeno nekulturno komuniciranje, temveč velikokrat (ne vedno) bolj ali manj premišljena gesta propagandizma oziroma psihopolitike te ali druge stranke – o tej sem že toliko napisal na tej strani, da bi bil že mazohizem ponavljati se. Takšen redukcionizem fenomena nas vodi proč od tega, da bi zaznali probleme v vseh njihovih realnih dimenzijah – in prav zato ne preseneča, da se diskurza o politični kulturi in psihopolitiki tako zelo izključujeta, da o drugi artikulatorji prvega pač ne smejo niti razmišljati, da se jim ne sesede začetna hipoteza. Kajti razprava o kulturi tisto drugo o psihopolitiki skoraj nujno zgreši – zato je tudi vprašanje Marka Kovačiča v dodatnem intervjuju na isti strani s tremi poznavalci družbenih omrežij po nepotrebnem omejujoče in dobesedno izključujoče to možnost (Večerovo vprašanje se je glasilo: Ali politiki s komuniciranjem na družbenih omrežjih prispevajo k dvigu politične kulture?)

Teza o politični kulturi kot propaganda

Rezultat? Tudi ta, lahko politiki take razprave o politični kulturi izkoriščajo sebi v prid. Kot npr. dr. Milan Zver:

Predsedniški kandidat Zver se je strinjal s sogovorniki, da zaradi ustanovitve tako imenovanega superministrstva ni v Sloveniji nič manj kulture. Kar zadeva umetniško ustvarjalnost, je po njegovem mnenju kulture zelo veliko, še posebej v Evropski prestolnici kulture (EPK). “Morda je kulture manj drugje, recimo v vsakodnevnem obnašanju ali politiki,” je dejal.

Kljub temu ostaja optimističen in meni, da se politična kultura dviguje. “Generalno gledano, ne more ali ne bi smela biti slabša. A pod pogojem, da bi mediji in šolski sistemi opravili svojo vlogo,” je poudaril.

Dovolj je seveda, da v tem horizontu razprave ves čas kažeš s prstom na druge, domnevne nekulturneže. Kajti ker nihče nikoli in zares ni pokazal, kaj točno je nekulturnega na tvojem početju (ker se pač vsi zadovoljijo z abstraktnim disputom o nizki kulturi), se celo v samo razpravo o politični kulturi naseli propagandizem, kjer bo zmagal tisti, ki bo dlje časa in bolj intenzivno s prstom kazal na druge.

Information

This entry was posted on 11/08/2012 by in aktualno, argumentacija, mediji, politika, časopisi.
%d bloggers like this: