John F. Kennedy je imel Marilyn Monroe, da mu je zapela »Happy Birthday, Mr. President«. Župan Franc Kangler ne rabi Marilyn, ima radodarno deklo po imenu EPK, ki mu na rojstni dan vrti filme z njim v glavni vlogi.
Kar sta si občina s svojim načelnikom in EPK privoščila včeraj v mariborskem Koloseju, meji na majhen škandal. Kdo je zanj plačal, že vemo – to smo mi, osli. Toda kdo bo zanj odgovarjal?
Čeprav bomo v programskih knjižicah EPK zaman iskali projekt »Tudi oglje še kuhajo, mar ne?«, ga danes slavijo kot pravi razlog, zakaj je Kangler v mesecu maju skrivnostno izginil iz občinske stavbe. Pomislite – snemal je film! Še sam se pohvali, da ni bil na psihiatriji, bil je »z motorko v goši«, kar je zanj prava terapija za boljše živce. On, prva in zadnja zvezda dokumentarnega filma z istim naslovom, naj bi bil edini oglar in župan obenem v Sloveniji – kakšna blažena sreča za nas, ki nas zebe! Lepo piarovsko izhodišče za tiste, verjetno, ki so iztuhtali, kako izboljšati šefovo javno podobo. Vse seveda za naš davkoplačevalski denar!
In potem so stekli načrti, kako undercover promovirati župana. Kangler seveda ni in ne more biti najbolj reprezentativen oglar v Sloveniji, ki bi iz tega razloga smel postati prava zvezda »kakor da« dokumentarca. A se je zato moral malce bolj potruditi. Po vseh zbranih podatkih sodeč, razvidnih iz filma, je svojo kopo postavil kar na svojem domu v Zimici pri Dupleku, kjer seveda o oglarstvu že stoletja ne vedo nič, če sploh kdaj so, je pa hišna številka znana po obisku policije maja lani in še bolj po ptičji hišici. Ampak za samopromocijo ob načetem imidžu zaradi enajstih kazenskih ovadb tudi to ni posebna žrtev, pri kateri epekajevci rade volje sodelujejo. Nenazadnje je tudi snemanje cenejše, miza daljša in bolj bogato obložena, kopa sredi Slovenskih goric pa utegne postati atrakcija. Da to s tradicijo oglarstva nima zveze? Ne bodimo malenkostni!
Toda ne bega zgolj izbira glavnega filmskega lika. Zanesljivo je tudi dejstvo, da je producent filma Robert Kranvogel doma iz Spodnjega Dupleka, le neko strašno čudno naključje. Koprodukcija TV Slovenija tudi, tako kot okoliščina, da je direktor TV Slovenija Janez Lombergar hkrati tudi predsednik sveta zavoda EPK. Se zgodi. A kar povsem vzame sapo, je organizacija premiere filma na včerajšnjo nedeljo, ko je župan Kangler slavil svoj 47. rojstni dan. Kdo je plačal darilno premiero v Koloseju, zakaj so šla ven vabila z grbom mariborske občine, kdo so bili povabljenci? Kaj so nam želeli povedati epekajevci s tem prijaznim poklonom županu, razen tega seveda, da ga imajo neizmerno radi in mu voščijo »kol’ko kapljic, tol’ko let«? Kaj so nam hoteli sporočiti nosilci programskega sklopa Urbane brazde? Da se oglje bolje skuha na dan, ko župan slavi osebni jubilej?
Kar so vsi skupaj zakuhali, je v teh čudnih krajih na napačni strani Trojan (gledano raje z onega konca, je prijetneje) seveda že dolgo nevideno neprebavljivo malikovanje politika. Individualna idolatrija, ki smo je bili isti nedeljski dan deležni tudi na stadionu v Ljudskem vrtu: »Ko Ljubljana žaluje, Franca praznuje, vse najboljše!« Rojstni dan mariborskega župana se stadionsko slavi in ni ga lepšega darila, kot če zmagajo naši ali če mu za poklon zavrtimo dokaz, da je glavni dec! Saj niso zaman Viole najbolj pristen izraz mestne identitete, kot pravijo epekajevci. In končno so si znova podali roko eni in drugi, vijolični in epeka delavci. Našli so se v skupnem miselnem projektu: župana Franca je treba slaviti. Toda prvi so bolj dostojni, domnevam, slavijo ga za svoj denar. Morda razmislijo o novi filmski pustolovščini, ki bi pojasnila, kolikšna krivica se mu godi, ker so se proti mestu zarotile famozne mračne sile. Nekaj več Hollywooda, bi se splačalo domačijski oglarski žanr zamenjati za neogothic?
P.S. Lokalni novinarji (ali širše) imajo pred sabo spet dva izziva: uloviti kanglerjanske forme mentis, ki počasi obetajo putinizacijo, nič več zabavljaško benigne kanglerizme, in seveda raziskati, kako je možno, da moramo državljani malikovanje ne le trpeti in opazovati, temveč tudi plačati. Saj vem, spet zahtevam preveč.