::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Mobilne novinarske straže in potiskanje problemov

Priča smo novemu pristnemu medijskemu fenomenu v Sloveniji, selitvenemu servisu skupnosti »pravovernih« novinarjev z jasno politično agendo. Doslej smo imeli pretežno fiksne »leve« in »desne« medije, če jim tako na hitro rečemo. Zdaj smo dobili še nov element, mobilne novinarske straže. Se pravi: imamo politično dovzetne medije do te mere, da ti ne samo omogočajo in tolerirajo njihov vznik in obstoj, pač pa je politično preparirana kar cela medijska mreža, tako da lahko novinarske združbe kot čebele odletijo iz enega na drug cvet in nadaljujejo s svojim začetim poslanstvom. Se pravi: ni problem le en cvet, problem je lep del travnika.

Potisnimo problem pri vratih ven

Kaj je torej ultimativna izkušnja glede selitve Urbanijeve skupnosti, ki je odšla iz MMC RTVS na PLANET SIOL (izdajatelj TSMedia, beri: Telekom) s poslanstvom »urediti« zelo referenčni spletni portal in nato še novo televizijo? Več jih je. Kot rečeno, je zame najpomembnejši, kako je vse to nesankcionirano sploh mogoče, da so slovenski mediji leta 2012 do obisti spolitizirani in omogočajo nadaljevanje iste prakse na različnih (vsaj) s strani države obvladovanih in reguliranih medijih. Namesto, da bi se soočilo z vprašanji novinarske pristranosti v lastnih vrstah, se je vodstvo RTVS raje odločilo za nojevsko držanje glave v pesku in »nebodigatrebe« odslovilo s kvazi razlogom prestrukturacije MMC. Vmes ni želelo niti enkrat opaziti, kaj se dogaja v njihovi hiši in zavzeti stališča. Ob tem, da je na mizi imelo npr. tudi moje argumentirane proteste o politični pristranosti MMC, a mi do dneva današnjega že eno leto, čeprav dolžno, sploh ni niti vljudnostno odgovorilo na nobeno od štiri pritožb (prakso njihovega vlaganja drugim zato toplo odsvetujem). S tem se Fillijeva ekipa obnaša bistveno manj dostojno in korektno kot Guzejeva, vsaj kar se moje privatne nemajhne izkušnje tiče. Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev je še vedno fikus, ne po svoji krivdi, institucija pritožb popolna farsa.

Ravnanje vodstva RTVS, novinarskega ceha in stroke indicira glavni simptom medijske krajine: bežimo raje proč od problemov, zatiskajmo si oči! Ne zamerimo se nikomur, diskreditacijski pogon desnih medijev ne bo prijeten, zato raje previdno z »njimi«! Kaj bi z razpravo o profesionalizmu in etiki, potisnimo problem pri vratih ven, naj še imajo drugi nekaj od tega! In zdaj imajo – na PLANET SIOL-u.

Likvidator do 60 ljudi na mesec

Da ne bom preveč prozaičen, takoj k empiriji. Stil angažiranega novinarstva je mogoče kar hitro prepoznati: treba je najti prave in le ene poudarke, ustrezne in le ene sogovorce, obraniti ortodoksne misli in dejanja, priskočiti na pomoč svojim političnim in ideološkim botrom, ko to potrebujejo. Dva le včerajšnja primera sta spodaj.

Odredba po preimenovanju slovenskih vojašnic, nesporno ideološko obarvana, je v primeru vojašnice Franca Rozmana Staneta povzročila članek, v katerem je novinar Aleksander Kolednik, član selitvene ekipe z MMC, takoj razumel kot ukaz, kako obraniti namero Janševe vlade – seveda s kompromitacijo partizanskega komandanta. Temu sledi jasna srhljiva izbira naslova, fotografij, intervjuvanega profesorja zgodovine (Ivo Žajdela), enega izmed ustanoviteljev tednika Demokracija, brez navajanja protidejstev, kontekstov in celovitih informacij. Tako kot v članku 8. julija:

Franc Rozman Stane – vodja II. grupe, ki je mesečno likvidirala do 60 ljudi

Enako velja za popoldansko vest, ki jo je SIOL ekskluzivno pokril s poročilom o maši za žrtvami komunističnega nasilja (kot so temu rekli) in nastopu domobranskega pevskega zbora v vasi Šentjošt ob 70. obletnici ustanovitve vaške straže:

Ideološki angažma tu sovpade z legitimacijo dejanj politične oblasti, kar podvoji novinarsko pristranost in neobjektivnost. Paradoks: celo anonimni komentatorji na SIOL-ovih straneh vidijo tisto, česar novinarski ceh in stroka nočeta. Če upoštevam končno izkušnjo preseljevanja ekipe z MMC, se bo na SIOL-u zgodba prejkoslej zdaj pač tragifarsično ponovila: nihče ne bo res protestiral, zagovarjal novinarske standarde ali prešteval škodljive posledice njihovega nižanja. Vsi bodo, se bojim, tiho. Bomo pa ignorance in prezira deležni tisti, ki na to opozarjamo.

P.S. In ker se zgodovina sama zelo točno ponavlja, za ljubitelje amor fati in večnega ponavljanja istega še nekaj pristne izkušnje, kako in kdo je zboroval na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1944. Slika in ton povesta vse. Vsaka podobnost je zgolj nenaključna:

Information

This entry was posted on 09/07/2012 by in aktualno, mediji, medijska manipulacija, politika.
%d bloggers like this: