::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Gospodarji in hlapci

Zakaj nas je gospodar prepričal, da potrebujemo še več odrekanja, kot ga je želel Pahor? Zakaj smo mu dahnili »da«? O tem se sprašuje tudi Klemen Košak v predzadnji številki Mladine. No, kako presenetljivo, o vsem tem sem pisal v posebni ediciji istega tednika že novembra lani. Pred volitvami. Moja prognoza se je izkazala za točno: ljudstvo hrepeni po gospodarju. In njegovi logiki, vključno z logiko medijev. Še pred volitvami smo lahko vedeli, da nas bo Janša prepričal (zgolj) v odrekanje in gospodovanje. Pa ponovimo vajo, hlapci to potrebujejo.

Logika gospodarja

Medijsko opevani podjetnik Ivo Boscarol je nakazal recept za rešitev Slovenije iz politične in gospodarske krize s kleno ugotovitvijo, da ljudstvo potrebuje gospodarja. Zadel je bistvo, kajti to je le prva od dveh zelo popularnih in ne povsem artikuliranih intuicij, koga želijo volivci v političnem vrhu. Včerajšnji gospodar ni izkazoval pravih lastnosti ali to sploh ni bil. Pokazal se je za mlahavega, neodločnega, popustljivega ali celo lažnega. Želel je na vrh sveta, ampak tam je ostal popolnoma sam in žalosten zaradi tega, kakor je kasneje potožil. Na drugi strani, nekje daleč spodaj, je ostalo sámo razočarano ljudstvo, besno in z občutki ogoljufanosti zaradi svoje izbire. Predvidljivo se je odločilo večini vladajočih koalicijskih strank izreči nezaupnico. Več kot to, sledila je želja po njihovemu kaznovanju s totalnim fiaskom na volitvah. Nastopil je trenutek, ko ljudstvo o včerajšnjih vladarjih praktično več ne želi slišati. Razlikovanje med levico in desnico ga ne zanima. Vlada je zavozila, je nesporna fantazmatska ugotovitev, zaradi česar je steklo iskanje gospodarja z veliko začetnico, ki nas bo potegnil iz blata.

Boscarol pri določanju gospodarja ni meril le na zanesljivega menedžerja v izvornem pomenu besede, torej gospodarstvenika. Ne, izrecno je navrgel, da cilja na takega, ki bo rekel: »Poslušajte, mi smo tukaj, možnosti so te in gremo!« Nekoga z nesporno močjo vodenja ljudstva. Ko nekdo zahteva Gospodarja, sebe in druge nujno interpelira v podložnike. Pojem je sicer tu nujno ideološko zastavljen, vendar označevalec v tej perspektivi linearno ne pomeni antidemokratskega tirana, pred katerim bi morali trepetati. Ne zahteva neposredno avtokratskega Janšo, strah in trepet vseh, ki si ne želijo njegove trde roke, kajti trije medijski mušketirji – Virant, Janša in Jankovič –, v predvolilni tekmi dominantni na vseh lestvicah javnomnenjskih raziskav in nesporno glavni politični igralci naslednjih let, ne ponujajo zgolj prazne ideologije. Takšna ugotovitev bi bila pregroba. Kar znova ne pomeni niti, da strežejo z njenim nasprotjem, brezideološkostjo. Ker ni nujnega razcepa med ideologijo in gospodarstvom, v preseku ponujajo približek obojega: določeno ideologijo gospodarske rešitve. Idejo čudeža, zapakirano v različne embalaže, včasih tudi zelo skromne. A pomemben je on: zahteva se tako rekoč pravi dedec in gospodar je moškega spola. Takšen, ki bo znal udariti po mizi. Biti del ožje Virantove ekipe, kot se je pripetilo Boscarolu, nemudoma razkrije njegove preference. Pravzaprav pozicija gospodarja druži vsa tri imena. Bazična dilema, komu se ta lik najbolj prilega (recimo obramboslovcu in nekdanjemu predsedniku vlade, županu in nekoč direktorju, bivšemu ministru in profesorju) se zvede na izhodiščno vprašanje politične psihologije: kaj naredi gospodarja za gospodarja? Da je »novi obraz« – kar je tu le ozaljšan izraz za isto – gotovo ne.

S kruhom pomazano: govno in deževniki

Pravkar zarisana logika izbire je prva, ki nam razloži preference državljanov pred volitvami. Gospodar mora biti odločen in znati voditi kmetijo, to vedo že imbecilni junaki in gledalci resničnostnega šova s tem imenom. Druga splošno sprejeta intuicija, ki po svoje oblikuje naša pričakovanja o odločitvi na predčasnih volitvah, je razširjena zla slutnja o večji popustljivosti državljanov do nove oblasti glede na prejšnjo. Ciljam na vodljivost ali razpoložljivost državljanov glede ekonomskih in socialnih ukrepov tam, kjer prej niso popustili niti za ped. Je lahko ta sprememba posledica poslušnosti pokoravanja vrednemu gospodarju? Kajti mlahavemu se popušča, pravemu ne. Pri prvem se ne zateguje pasov, pri drugem skoraj z veseljem. Pravzaprav tisti pravi sploh ne rabi ničesar obljubiti in tudi ne obljube izpolniti. Zato ta intuicija nadaljuje in poglablja prejšnjo. Kaj točno mislim s tem? Hlapci iščejo gospodarja zato, da bi lahko prostovoljno, »sami radi«, kot se reče, sledili njegovim ukazom. Kar potrebujejo, ni več, ampak manj svobode. Če sem lahko premišljeno vulgaren: pripravljeni so jesti tudi govno, česar prejšnjemu nikakor niso dovolili. Pripravljeni so sprejemati iste reforme, zaradi katerih je morala predčasno oditi Pahorjeva leva koalicija. Tiste, ki se ji je narod odkrito rogal iz referenduma v referendum, od enega ukrepa do drugega. Sindikati bodo, domnevajmo, nenadoma nadvse voljni sodelovati, socialni partnerji se utegnejo izkazati za potrpežljive in izjemno kooperativne. Vendar se to ne utegne zgoditi zaradi bistveno spremenjenih kriznih gospodarskih razmer. Zaradi česa se torej bo?

Razlag, zakaj ljudstvo nenadoma začne iskati Njega in sebe dojemati kot podložnika, ali zakaj so ljudje pripravljeni izpeljati dejanja, ki so jih še včeraj razglašali za nedopustna in odbijajoča, je več. Nekatere ponuja filozofija, nekatere psihoanaliza, spet druge socialna psihologija. Volitve so privilegirana situacija razglasitve gospodarja s strani podložnikov. Drži, vselej si ga ljudje v tej formi neizbežno ne želijo, a včasih le. V kakšni meri so pri tem, racionalni in svobodni v svojih odločitvah, pripravljeni početi nekaj neprijetnega? Francoski psiholog Jean-Léon Beauvois v »Razpravi o liberalni sužnosti« eksperimentalno dokazuje obnašanje ljudi v nekaterih okoliščinah in katere med njimi določajo človeško ravnanje. Poskusimo si zamisliti, kdaj bi bili pripravljeni jesti omenjeno govno. Če bomo to zadovoljivo razložili, bo verjetno tudi jasneje, zakaj. Se bi k tej izbiri zatekli le, če ne bi šlo drugače, če bi bili na smrt lačni? Nikakor!

V poskusni skupini ljudi iz eksperimenta, ki je bila pred tem ustrezno psihološko zmanipulirana v videz, da svobodno počne nekaj, česar normalno ne bi želela nikoli storiti, je računalnik z žrebom določil neokusno nalogo: npr. ali reševanje labirinta ali pojesti deževnike. Kaj bi torej ljudje raje izbrali po popoldanskem počitku, miselno igro ali degutanten obed? Ker je žreb navidezno po naključju določil, da bo poskusna skupina morala pojesti črve, eksperimentator pred njo zaigra, da je prišlo do napake in da del eksperimenta, kjer bi določali, katera skupina bo morala storiti prvo ali drugo, ni predviden in ne bo izpeljan. Temu sledi nekaj skoraj neverjetnega: velik del udeležencev se ob nepričakovanem »izpadu« možne izbire sam ponudi, da bi vendarle jedel deževnike. S čimer bodo storili prav to, za kar so pred tem izrecno dejali, da se jim gnusi, pa jih v dejanje nihče ni neposredno prisilil.

Zakaj? Naj nekoliko poenostavim: Beauvois meni, da s tem dokazujejo svojo lastno svobodo, za katero so se pripravljeni podvreči postopkom racionalizacije in internalizacije, tj. samoprepričevanja. Da bi radi preizkusili sebe in potrdili svojo izbiro, četudi v obliki goltanja sluzastih deževnikov, ker želijo dokazati svojo načelnost držanja besede ali tako ali drugače preseči svojo naravo in predsodke. Kaj torej prepriča ljudi v to, da volontersko storijo nekaj, za kar ne mi ne oni poprej ne bi niti malo verjeli, da s(m)o tega zmožni? Lastna svoboda, ki ji tu sledijo udeleženci eksperimenta, je na nek način prisilna svoboda njihove sužnosti. Prisilnost in svoboda sta nujno korelativni, prisila (jesti deževnike) raste premosorazmerno s prepričanjem v našo svobodo. Zdaj odmislimo vse bistvene kontekste, predvsem kritike oblasti in liberalizma kot ideologije, kar sta bili glavna tarča avtorja, ter se osredotočimo na situacijo (pred)volilne izbire. Obstaja analogija med prvim in drugim? Je takšno ravnanje podobno volivcu, ki smo ga prej opisali v dveh situacijah izbire, za in proti konzumiranju govna? Da, vendar nam ta analogija še ne pojasni, zakaj niso bili ljudje pripravljeni vstopiti že v prvi, Pahorjev »reformni eksperiment« v njegovem mandatu. Ne obstaja nek X, zaradi katerega so pripravljeni slediti enemu »eksperimentatorju«, ne pa tudi drugemu – ob tihi predpostavki, da bodo. Vendar lahko na to njihovo pripravljenost iz njihovih vzorcev ravnanja vsaj grobo sklepamo. Nekoliko poenostavljeno rečeno, državljani so pripravljeni jesti govno ne na ukaz ene ali druge osebe in ne zato, ker bodo pač slepo sledili enemu, pravemu gospodarju, ker prejšnji ni bil dovolj dober ali sploh ni bil. Nikakor: kar jim bo omogočila situacija s »pravim«, bo zgolj, da manifestirajo svojo svobodo, in v dokaz temu se govnu ne bodo upirali. Gospodar bo tukaj le zato, da jim omogoči njihovo lastno izbiro.

Iracionalnost volilnih izbir

Predčasne volitve v Sloveniji so sovpadle z globalnim svetovnim gibanjem 15. oktobra, bojem proti finančnemu kapitalizmu, ki ga pri nas poosebljajo alternativne skupine, s svojimi artikuliranimi zahtevami nastanjene npr. v šotorih pred ljubljansko borzo. Zgoraj opisani mentalni dispozitiv je v strogem in popolnem nasprotju z njihovo temeljno agendo: iracionalno je, da ob vzklikih gibanja 15o, glasu »99 odstotkov« in artikulaciji zahtev po pravičnejši porazdelitvi dobrin, vidimo in iščemo rešitev v dispozitivu gospodarja. Kot da ga za takšnega ne ustvarja to, da prav on krade hlapcu! Ali kot je precizno zapisal dr. Igor Pribac: kako je mogoče, da pri nas 80 odstotkov ljudi podpira protestnike pred borzo, natanko isti procent ljudi pa želi nameniti svoj glas bodisi Virantu, Janši ali Jankoviću? Močno sočustvujejo s hlapci, a si obenem le želijo gospodarja? Bičajo neoliberalizem in dajejo prav njegovim kritikom, vendar ga bodo že jutri znova izbrali? Stranke s socialnimi programi, ki ponujajo ekološke in gospodarske alternative, po anketah sodeč nimajo nobenih možnosti! Mar ni takšno ravnanje globoko shizofreno in nerazumno?

Praktično iraconalnost v filozofiji opiše problem šibke volje: zakaj kadilec, ki natanko ve, da s svojim početjem škoduje svojem zdravju in mu obenem kajenje ne prinaša nobenih pravih koristi, vendarle vztraja pri svojem početju? Zakaj  ravnamo nerazumno tudi takrat, ko točno vemo, da se s tem uničujemo? Prej omenjeno dejstvo nekonsistentne ujetosti med podporo alternativnim gibanjem in obljubljenim neoliberalističnim odrešiteljem je le eno v nizu tistih, ki odpirajo vprašanje iracionalnosti volilnih preferenc. V neoklasični ekonomski perspektivi se predpostavlja, da so ljudje racionalna bitja in torej tudi na volitvah izbirajo s trezno presojo. Vendar so racionalni le takrat, kot pravi ameriški ekonomist Bryan Caplan, ko si npr. izbirajo službo ali kupujejo mleko. Razumni so zgolj, kadar jih preveč stane, če se motijo. Rasist bo npr. najel temnopolto osebo, če bi druga možnost za njegovo podjetje bila dražja. V trgovino s ceneno robo ne bi nikoli vstopili, pa vendar to počnemo, ker nam pogled v denarnico ne daje druge možnosti. Po drugi strani pa neko osebo včasih prav nič ne stane, če ohrani svoja napačna prepričanja, za nameček jih celo ljubi in nenehno goji. Caplan govori o racionalni iracionalnosti: če je poceni verjeti nečemu, četudi je to vera v nekaj »napačnega«, potem je v to racionalno verjeti. Racionalnost tu ni mišljena v normativnem smislu, prej v tehničnopsihološkem: ljudje ne želijo razmišljati in tudi ne preverjati, ali so njihova stališča resnična in kredibilna.

V politiki so s tem odprta vrata vsem vrstam zmotnih in varljivih prepričanj ali želja. Povedano enostavneje: ljudje so še dlje pripravljeni zadržati svoje napačne sodbe, če le sistem deluje in jih to ne udari po žepu. Politikom so pripravljeni odpuščati grehe, če v situaciji predvolilne izbire bolj kaže na to, da so jamstva po gospodarski učinkovitosti dovolj velika. A ob tem ostajajo nerazumni. Iracionalno je, da terjajo novega gospodarja na podlagi ocen o skorumpiranosti prejšnjih. Kajti kateri pa niso pokvarjeni? So Jankoviću našteli kaj manj afer  kot Janši ali Virantu, ali obratno v vseh smereh? Imajo vsi skupaj kaj manj afer kot odstopla vlada? Nenazadnje, ali ni najmanj obremenjen v tem oziru Pahor, a to ne šteje kaj dosti? Gospodarju hlapec očita ukraden užitek na svoj račun, tajkunstvo, gospodarski kriminal, sprevržene spolne (pasje) igrice. Vrhunsko igro hlapca je zaigral slovenski Dostojevski, ko nas je poučil: kjer ni Boga, je vse dovoljeno. Nič ni sveto, obstaja le neskončno uživanje perverznih omrežij in mafijskih hobotnic. Zaigral v smislu, da bi opozoril na potrebo po gospodarju – in pokazal na samega sebe. Tudi v tem je bila njegova perverznost.

Racionalno iracionalni

Logika iracionalnega hlastanja po gospodarju razloži, zakaj včasih afere so škodljive, spet drugič niso. Učinkovitost niti ni odvisna od njihove »realne« narave. Afere Patria, brezplačniki ali ponarejanja arhivskega dokumenta Janši niso posebej škodovale, nekatere celo odprte v času kampanje. Na drugi strani so bile, izmišljene ali ne, nekatere usodno stresne za LDS in Zares, pa seveda celotno vlado. Dramaturgija afer se je povečini razvila tudi (ali celo pretežno) s pomočjo obsežne z mediji podprte psihopolitike paranoje in teorij zarot. Kar pomeni: fantastičnih zgodb o ukradenem užitku gospodarjev, njihovi moralni sprevrženosti, lažeh in prevarah, kapitalskih in prijateljskih omrežjih, čudnih spolnih nagnjenjih, spletkah in režiranih sodnih procesih. Sklep: ljudstvo nekaterim dovoli vladati navzlic aferam, spet drugim ne. Nekaterim jih do konca zameri, drugim odpušča. Odvisno od demagoške retorike ustvarjanja videzov in paranoidizacije miselnih slogov državljanov. Odvisno od njihovega lastnega uživanja, zgrajenega na podlagi zasmehovanj, diskreditacij in izključevanj. Predvolilna mrzlica je manifestirala isto dnevno vsesplošno paranojo zarot že na ravni ravnanja strank: sta se skrivaj zmenila Janša in Virant, sta dogovorjena Virant in Jankovič proti Janši? Predvsem desno usmerjeni politični sferi je odlično uspelo z artikulacijami paranoidnosti, osebnih diskvalifikacij in insinuacijskega diskurza, ob asistenci celega niza medijev, povsem sesuti oblast, levica na oblasti pa, ob polnem košu medsebojnih sporov in neumnih lapsusov ni našla orožja, da se stampedu zoperstavi. Ker so državljani racionalno iracionalni, si niso pustili kratiti ponujenih fantazmatskih ugodij. Resnično pretehtalo je le dejstvo, da nam gre ekonomsko in socialno realno res slabše – vsaj tako bi rekel Caplan. Vendar nisem prepričan, da v tej zgodbi posebne vloge ni odigral tudi videz o istem. Od težko določljive dopustitve razmejitve med stvarnostjo in videzom je tudi odvisno, ali bo ljudstvo novemu gospodarju dovolilo vladati do konca mandata.

Teza o iracionalnosti volivcev in njihovem hlastanju po gospodarju ima pomembne širše implikacije za razumevanje demokracije. Kar si želijo volivci, pretežno ni nič modrega in nič racionalnega – nenazadnje o ekonomskih politikah zvečine nimajo pojma. Od tu do nove trditve o intrinzični nemoči demokracije je samo še pol koraka. Vladavina ljudstva, pravijo, ni nič drugega kot glasovanje dveh volkov in koze o tem, kaj bodo jedli za kosilo. Na volitvah torej do glasu lahko prihaja krdelo. Po drugi strani gospodarji, npr. Janša, govorijo o »koaliciji razuma« – iracionalnost volivcev torej korelira z njihovo racionalnostjo. Ena najbolj pogostih zmot po padcu Pahorjeve koalicije je zgodba o zahtevanih novih obrazov in »odpisu« starih. Ne drži niti v absolutnem in celo v relativnem smislu ne. Če bi geslo o novih obrazih bilo res zmagovito, bi se moral bolje odrezati npr. Hanžkov TRS, ali še kdo s politične margine. In ravno zato alternativa po volji državljanov še zdaleč ni alternativa protestnikov pred borzo. Kar si slovenski hlapec res želi, je zgolj malikovanje novih mask na obrazu istih, vendar bolj strogih gospodarjev.

Information

This entry was posted on 29/06/2012 by in aktualno, filozofija, mediji, politika.
%d bloggers like this: