Osemnajstletno prijateljstvo s Šušteršičem ni naprodaj, kolumne v Financah niso naprodaj, Janša, s katerim, domnevam, nimava posebno prisrčnih odnosov, tudi ni naprodaj in na koncu, budale bedaste, parazitske – Pezdir ni naprodaj. Paraziti bi se lahko do zdaj že naučili, da sem divjak, ki se nikomur ne pusti kontrolirati in uživa v življenju. Zato si naredite uslugo, vtaknite si svoj denar in lobistične spletke v vaše parazitsko debele riti!
Priznati moram, slovenskih novinarjev ne razumem, toda bojim se, da tudi ni ničesar razumeti. V primeru zadnje Pezdirjeve medijske akcije, kjer se je fant s pomočjo megafona oklical za protikorupcijskega Robina Hooda, so znova padli na izpitu: popolnoma nereflektirano verjamejo zgodbi in jo širijo dalje brez kančka zadržka. Saj ne, da novinarji ne bi vedeli. In saj ne, da se ne bi smeli in morali boriti proti korupciji. V včerajšnjih Odmevih je Igor E. Bergant gostujočega Pezdirja celo previdno naslovil:
»Ste mož, ki ima vpliv na politiko«.
Saj res, bi kakšen blagovolil vprašati, od kod vseh tem karavanam debeloritnih posrednikov s polnimi kufri, ki Pezdirju kratijo nočni spanec in dnevno užitkarjenje in se jih kar ne more znebiti, sploh ideja, da je ultimativna rešitev za vse njihove težave? In kako to, da lobist v oddaji zanika navedene številke?
Morebiti lahko stvar obrnemo in se vprašamo: kaj točno da je Pezdir, je politik, je ekonomist, je Robin Hood? Kaj naj bi pomenilo huronsko vzklikanje »I am not for sale, Pezdir is not for sale!«? Morda »I am not for sale, I am sold out«?
Gremo dalje. Pezdir navaja cele taksonomije korupcijskih zneskov in opise poslov, kot da bi se leta sistematično ukvarjal z raziskovanjem korupcije in imel v rokah neizpodbitne empirične podatke. Toda v svoji kolumni navrže, da sta bila le dva (!) poskusa vplivanja nanj, za enega pa se govori »v kafanah«. Od kod potem takšni detajlirani podatki z natančnimi vsotami in kako kredibilni so, če ima sam tako skromno izkušnjo? Tudi iz kafan? Ker če je zanje zgolj slišal iz govoric, to protikorupcijski komisiji ne bo prav nič pomagalo, mi pa naj verjamemo kar na besedo? Mimogrede, kakšne dokaze točno bo sploh lahko predložil? Čez nekaj mesecev bomo videli, kaj bo od te medijske napihnjene antikorupcijske akcije ostalo.
Prav zanimivo bi bilo slišati tudi organe pregona in seveda komentar Klemenčičeve komisije po tistem, ko je včerajšnjih Odmevih javnosti Pezdir svetoval, da »naj se obrnejo name«, če naletijo na tak primer. Dobivamo v Sloveniji paraprotikorupcijsko institucijo v boju proti parazitskim ritim, kot jim pravi? Ali kakor je namignil Bergant: »Utrdili ste si imidž moža, ki se bori za pravice«. Ja, pa res!
In zdaj še nagradno vprašanje: zakaj slovenska politika premore ljudi, ki so čislani kot največji pravičniki, a so ponosni prijatelji ministrov ali strank, premore pa tudi ljudi, ki so najbolj zaničevane grdobe iz istega razloga? Zakaj je recimo prijatelj Zorana Jankovića sataniziran in večkratno raztelešen (sleherni fizični stik med obema v kakšni slaščičarni pa ponujen v kronski dokaz strašnih nepotističnih dejanj), prijatelj Janeza Šušteršiča ali Gregorja Viranta, očitno enak svetovalec, celo z ženo, zaposleno v njegovem kabinetu, pa slovenski heroj brez primere? Odgovor poznamo: zaradi uspešnosti medijskih prezentacij enih in drugih, zaradi demonizacij in antidemonizacij. In to s pomočjo istih medijev, pravzaprav vseh po vrsti, istih kolumnistov in istih akterjev. Ali kot je dejal Bergant včeraj: »Želim vam še veliko odmevnih kolumen.«