::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Državljanske dolžnosti priletne dame

Se popolnoma strinjam s svetom katoliških laikov, tudi kot ateist:

Svet katoliških laikov Slovenije je zgrožen nad izjavo Svetlane Makarovič, da sovraštvo do Katoliške cerkve čuti kot svojo državljansko dolžnost. Opozarja na protiustavnost izjave.

Intervju z znano slovensko književnico je opravil spletni portal planetsiol.net 6. januarja, v njem pa je Makarovičeva izjavila, da “so stvari, ki jih je treba sovražiti”. “Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost.”

Svet katoliških laikov Slovenije “obsoja omenjeno izjavo kot zavržno, primitivno in nedopustno, še posebej v kontekstu celotnega intervjuja”, so zapisali v sporočilu za javnost. Poudarjajo, da slovenska ustava “individualno in kolektivno versko svobodo postavlja ob bok pravici do nedotakljivosti človekovega življenja in prepovedi mučenja”.

Zanimivo bo videti, kdo na levici bo menil enako in kaj bo s tem storila slovenska javnost. Sovražni govor je pač nekaj, kar je preresno, da bi se celo na njegovem hrbtu igrali politične igrice in delitve – v tem primeru seveda ni zrel za kazenski pregon, a zato ni nič bolj sprejemljiv. OK, izjava je metanivojska in v njej se umetnica ne izreka na ravni sovražnega govora, temveč se do njega opredeljuje na nedopusten način. Ampak to ne spremeni veliko. Kar me bega ob tem, je socialna in medijska recepcija Svetlane Makarovič, ki je sploh fenomen. Pred leti je udarila novinarja Dela, toda celo sam časopis, kjer je ta zaposlen, in pretežno novinarski ceh se je raje kot za svojega novinarja potegnil zanjo in ji z nekaj prikritosti pritegnil. Dokazoval je, da je njeno dejanje legitimno, denimo. Noro! Literarne figure so pri nas očitno nedotakljive in zanje veljajo neka druga merila. EPK je dober poligon za dokazovanje te trditve. Nekaj podobnega se je pred časom zgodilo z rasistično izjavo Borisa Pahorja – bognedaj, da bi kdo menil, da je šlo za grob rasizem. Roko priletne dame sem nekoč že grajal in bojim se, da se bo zgodovina dvoličnosti ponovila:

V glavnem so vsi dejali: simpatično, celo bravurozno. Svoje navdušenje so težko pritajili in ni ga skrivala niti akterka dejanja, ki si je menda s tem po devetih letih končno dala duška in bo zdaj bolje spala. Njena samoocena občutkov ob tem (»Tudi poetično je bilo!«) in poskus samoopravičila za napad (»Brez vzroka se roka priletne dame ne vzdigne.«) povesta vse o končnem zadovoljstvu in menda dobrih razlogih. Razen redkih izjem, ažurnih v uvrščanju pisateljice v velik predal »zmešanih levičarjev«, na katerem je enako velika etiketa vseh, ki niso primerni na politični in ideološki podlagi, so se geste poklonov kar vrstile. Dobil je, kar je moral, so dejali. Že ne brez razloga, saj gre vendar za roko priletne dame, ki se ne dvigne zaman. Novinarka Večera je promptno napisala, da bi se dejanje »zdelo legitimno, a le če bi pri tem ostalo«. Napako je Svetlana menda storila, ker je vročo novico o svojem obračunu odhitela zaupat medijem.

Smo s takšnim rezoniranjem lahko zadovoljni? Bolj malo. Kako legitimni so fizični napadi na ulici in ali bi jih smeli upravičevati? Ter s čim? Ali pa so včasih takšni, torej legitimni, drugič ne? In od česa je to odvisno? Morebiti le od slabih, nezaželenih posledic, do katerih bi prišlo? Smejo nekateri stegniti roko, drugi spet ne? Quod licet Iovi, non licet bovi? Zdi se, da so standardi naših moralnih presoj tu padli na celi črti. Naša ocena moralnosti takšnega tipa dejanja ne bi smela biti odvisna od akterjev, tudi ne od vsebinskih razlogov in tudi ne od fizičnih posledic, ki bi jih zaznali po napadu. Če bi slednje že bilo za koga kakšna težava, bi nam moral pojasniti, kje je prava meja: smo lahko zadovoljni nad roko priletne dame, dokler ni uspela novinarju izbiti niti enega zoba, in bi bili malo manj (ali pa tudi ne), če bi mu ga? Kaj bi porekli, če bi mu izbila dva, tri, štiri ali kar vse po vrsti? Kje bi se začelo in kje končalo naše odobravanje?

Bolj kot moralni vidik zgodbe se mi zdi vznemirljiv socialni. V Delu smo dan po napadu na tretji strani prebirali vest kar med notranjepolitičnimi novicami. Brez komentarja, brez sodbe, brez vrednostne presoje. Ni se jim zdelo vredno braniti niti svojega novinarja. Še bolj je zanimiv socialni register dogodka. Torej tega, kdo v naši ljubi deželici Slovenceljev, kot bi rekla usta priletne dame, kaj sme in kdo ne. Ali socialnih preferenc do različnih profilov ljudi: recimo, ali smejo kulturniki klofutati nekaznovano, kar nam, običajnim državljanom, pač ni dovoljeno? Smejo pljuvati ženske, moški pač ne? Imajo dovoljenje dame, ne pa tudi gospodične? Kakšnega spola morate biti, da si dovolite klofuto? Na drugi strani, čisto na koncu, so še tako imenovani razlogi. Dobri in slabi. Kateri vsebinski povod je dovolj dober, da vas napade priletna gospa? In kateri, da boste v družbi obveljali za revo, ki bi storila napako, če bi se kot napadena branila ali celo vložila tožbo?

Aja, da ne bo nesporazuma še skoraj odvečen disclaimer: Svetlana Makarovič je velika umetnica in simpatična gospa. Ampak to še ne pomeni, da imajo njene besede in dejanja nedotakljivostni status.

Information

This entry was posted on 20/01/2012 by in aktualno, argumentacija, mediji, radio, TV, časopisi.
%d bloggers like this: