Beseda »zarota« je dejansko homonim. Takšne homonimne rabe sem se ovedel šele, ko sem opazil, kako nekateri resni akademski predavatelji na ciklusu Svet kot zarota vztrajno uporabljajo izraz v dveh pomenih. Doslej sem bil namreč prepričan, da je pojem »teorije zarote« enoznačen. In tudi je. Toda nekateri so ga netočno pomešali z zaroto qua zaroto. Lepo ilustracijo za eno in drugo na kupu ponuja kolumnist Dnevnika:
Razlogi za Pahorjevo soliranje so očitno bolj iracionalni. Prvi je že pregovorna Pahorjeva samovšečnost. Kar je bila tudi stalnica njegovega vodenja vlade. Tokrat ji dodaja še pridih zarotništva, ki smo ga bolj vajeni slišati iz ust Janeza Janše ali prebrati iz njegovih spletnih spisov. V vlado ne gre, ker je Janković zgolj oblika zarote Milana Kučana in še nekaterih vplivnih prišepetovalcev, Pahor sporoča tovarišem. “Kučanov klan” kot mnogi drugi zagotovo ni brez vpliva, vprašanje je le, kdaj ta vpliv klanov preseže meje demokracije in kdaj je dokazano škodljiv za razvoj države. In ne nazadnje tudi Janković gotovo ni človek, ki bi ga postavljali za ideal čiste in poštene politike, toda zdaj res ni čas, da bi za predsednika vlade imeli človeka, ki bi lahko zlahka kandidiral tudi za papeža.
Ko smo že pri zarotah, govorica, da je Pahorju nekdo, recimo Vatikan ali v EU prevladujoča desnica, naročil, naj za dobro plačano službo zminira Jankovića, zveni kot zarota, toda ali je to tudi popolnoma izključeno? Kje se takšne zarotniške konstrukcije končajo, je težko predvideti. Ni pa težko videti, da Borut Pahor pred očmi celotne javnosti uspešno dela politični samomor.
Prvi pojem zarote je artikuliran takole: zarota je Pahorjevo nestrinjanje z vplivom Milana Kučana in njegovega »klana« na Jankovićevo politično kariero.
Drugi pojem zarote je potencialno prepričanje, da sta Vatikan ali desnica v EU Pahorju naročila, da zminira Jankovića.
V čem je razlika med obema? V navzočnost in odsotnosti epistemske kvalitete. Pahor dejansko ve in razpolaga z dokazi in evidenco (ki niso prav nič skriti), da je na Jankovićevo politično aktivacijo vplival Milan Kučan. Tu ni nobene zarote v smislu »teorije zarote«: Pahor zgolj vrednostno ocenjuje, da mu ni všeč, da se stvari v politiki dogajajo iz nekakšnih realnih (!) ozadij, na prvi pogled netransparentno in zunaj politike. Zarota je zgolj ime za politično komplotniško igro, katere epistemske predpostavke niso v ničemer prizadete: preprosto vemo, da je tako, in naša vednost je neizpodbitna. O njej imamo realno dosegljivo znanje, ne prepričanja.
V primeru drugega pojma zarota pa gre za odsotnost epistemske kvalitete. Drugi pojem je namreč polnokrvna »teorija zarote«: o tem, da je Vatikan naročil Pahorju, da ustavi Jankovića, namreč ne obstaja noben resen dokaz. Nasprotno, teorija zarote odsotnost in manko takšnega »resnega« dokaza predpostavlja in v zameno ponuja indice, naključja, bizarne in neprepričljive opise socialnih in drugih povezav, fantazijske vložke o vzročnoposledičnih povezavah med ljudmi in dogodki, itd. Teorija zarote zato zaživi ob prepričanju, ki je posebne vrste: takšno namreč, da se ponuja kot »prepričljiva« vednost, nenazadnje je zato hektično vselej »prepričujoča« vednost, venomer dokazujoča, da ima prav in da smo nevarno zaslepljeni.
Skratka: reči zgolj »zarota« nujno pomeni dve različni rabi izraza. Če uporabimo prvo navedeno, še nismo pristali pri teoriji zarote.
22.12.2011