Če bi poslušali Petro Kerčmar, novi zmagovalec volitev nikoli ne bi postal Zoran Janković. O vsem skupaj je pisal že Had:
Zoran Janković: Mene sprašujete,zakaj nisem hiše prepisu. Pa jaz vas vprašam, da vprašate gospoda Janšo ne, ko je kupil stanovanje, kako ga je plačal in zakaj ga ni prepisu v Ljubljani?
Zoran Janković: Gospod Janša, na Mesarski, kako ste kupu stanovanje?
Janez Janša: Stanovanje sem plačal s kreditom in sem ga tudi prepisal.
In v čem je zdaj problem gospod Janković, je nadaljevala Petra Kerčmar.
Konkretno, Had je pisal o Janševi laži. Mnogi so raje pisali o nerodni Jankovićevi protiobrambi. Ne vem, ali se je Janša res zlagal, ker ne vem, v čem je tehničnopravniška distinkcija med prepisom in vpisom v zemljiško knjigo (ali je drugo element prvega). Za katerega so kasneje novinarji ugotovili, da ga ni in k temu dodali še nove elemente zgodb. Ampak to ni tako pomembno – kdo laže v politiki, itak ne šteje, ker laž nič ne šteje. Kot govorjenje po resnici. Štejejo le videzi laganja in kompromitacije. Če danes skoraj konsenzualno velja, da je Janšo pokopala in stala zmage prav kasneje razvita ista nepremičninska afera in njegovi slabi in pogojevalni odzivi ob tem, skratka pokopalo ga je njegovo lastno diskreditacijsko orožje, kot so dejali nekateri analitiki, potem si ta misel zasluži našo skrajno pozornost. Trditve in sklepi so:
- Nepremičninska afera je bila za poraz SDS usodna.
- Toda nepremičninsko afero so raziskali novinarji levih medijev.
- Torej so novinarji levih medijev usodno prispevali k porazu SDS.
- Toda novinarji Janševih nepremičnin sploh niso raziskovali, dokler jim tega namiga ni dal sam Janković.
- Torej imamo novinarje, ki raziskujejo zgodbe šele po namigu politikov.
- Torej so novinarji usodno prispevali k porazu Janše na podlagi namiga njegovega konkurenta.
Semkaj ne šteje npr. Petra Kerčmar, ker ne vidi problema (ok, če sem bolj dobrohoten: ni ga videla v tistem trenutku). Doslej nisem zasledil, da bi kdo postavil stvari na tak način in ocenjeval Jankovićevo zmago v fotofinišu. Ne skozi to, da bi novinarje označil za zmagovalce teh volitev, kot tudi ne, da bi problematiziral, zakaj so se zgodbe lotili šele po namigu politika, prej ne.
Seveda desnica navedeno gesto proizvaja ves čas: politiki dajejo sugestije, njihovi mediji pa kot dobro naoljen stroj producirajo nepreverjene zgodbe. Tudi Janševa nepremičninska afera ni bila »big deal«. Ampak to očitno pri njih sploh ne šteje. Kaj pa, če je Janković to pot zmagal natanko zato, ker so mediji na levici imitirali medije na desnici in Janšo končno naredili za ranljivega? Kaj pa, če je na volitvah možno zmagati le, če imitiraš desničarske medije in uporabljaš njihov diskreditacijski naboj? Kaj nam to pove o stanju medijev pri nas? V primeru pritrditve torej Janšo ni pokopalo njegovo lastno diskreditacijsko orožje, temveč vsaj površna imitacija diskreditacijskega orožja njegovih lastnih medijev. Moja teza je sicer še intenzivnejša: mediji so nekritično prevzeli značilnosti ne le političnega diskurza ali agende, marveč se je ta diskurz homogeniziral in postal slepilen do te mere, da političnega dojemamo kot medijskega. Najboljši dokaz: »Kako ste kupu stanovanje?« In to, da praktično nihče ni opazil ali problematiziral raziskovalnega zagona novinarjev, ki sledi namigu politika.
Morala zgodbe: naj se kar tolažijo, da so zmagali. V resnici so spet zmagali mediji.
7.12.11