::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Jankovićeva laž – ko lažejo zgolj levičarji

Je Zoran Janković nekaj dni pred volitvami lagal glede lastništva svojih nepremičnin? Je zamolčanje neke svoje nepremičnine že lahko okvalificirano kot laganje? Mislim, da ja.

Definicij laži je veliko in tiste ulične običajno opletajo s pojmom »trditve« ali »izjave«. Laž naj bi bila napačna trditev. Takšna, pri katerim želimo varati.  Običajni pameti se zdi se, navidezno vsaj, da vse, kar ne formulirano v jeziku skozi pozitivno trditev, zatorej ne bo moglo šteti za laž. Laž je percipirana zgolj kot izrečena laž. Navidezna posledica v vsakodnevni percepciji: če nekaj zamolčim, tega ne izrečem kot trditev. Ergo: zamolčanje ni laž. Seveda je takšna definicija prekratka, ker preskoči svojo negacijo: ne izreči X, torej izreči zgolj Y na način, da zamolčimo X ali celo odnos med X in Y, je seveda po sebi tudi trditev. Naj si sposodim naslednjo definicijo po SEP:

Lagati = po def. ponuditi trditev, za katero vemo, da je napačna, drugi osebi z namenom, da bo ta druga oseba verjela, da je ta trditev resnična.

Ker torej sam verjamem, da je Janković lagal glede svojega nepremičninskega lastništva in zamolčal še eno svojo hišo, te zgodbe ne nameravam posebej razvijati. Tudi njegov izgovor o »formalnem lastništvu« je bizaren – kot da ga novinarji in javnost niso spraševali prav po njem. Razen tega nihče ne ve, kaj točno bi v pravu pomenilo »neformalno lastništvo«. Po moje nič – saj je jasno, da so novinarji spraševali po prvem, ne po drugem. Janković se, skratka, le zapleta.

Zares medijsko zanimivo pa bo spremljati nekaj drugega. Namreč nisem čisto prepričan, ali vsi novinarji in mediji vedo ali jih zanima, kakšna je definicija laži. In še manj, da diskurz o lažeh artikulirajo na podlagi svojega pridobljenega znanja. Še manj, da ga artikulirajo zaradi svoje skrajne moraličnosti ali velikega profesionalnega etičnega erosa. Zato bo od včeraj naprej zanimivo spremljati, na kakšne načine bodo Jankovićevo dejanje ubesedovali. In kdo ga bo. Mu bodo rekli laž, prekršek, pomota, spregled, neformalna napaka, formalna nenapaka, spodrsljaj, očetovska ljubezen, paternalistična skrb za potomce ali kako drugače? Bodo morda raje molčali o tem? Bodo ubesedovalci laži kaj natančnejši zaradi tega? Kaj bolj profesionalni, kaj boljši? In, obratno, molčeči med njimi kaj manj profesionalni?

Tudi če pustimo ta težavna vprašanja v predalu, lahko spremljamo še en monopoli, za katerega ne potrebujemo odgovorov. V mislih imam »taksonomijo« slovenskih medijev na podlagi Jankoviću pripisanega označevalca »laž« v tem primeru. Po načelu: desni mediji bodo govorili o lažeh, levi morda o napaki. Desni o nemoralnosti, levi o spodrsljaju. Desni o škandalu nekega turbokapitalista, levi o nezmernosti uspešnega gospodarstvenika in župana. Govorili bodo na različne načine. Od česa bo njihov diskurz odvisen?

Na RTV Slovenija, kot sem že nekajkrat poudaril, nimajo te težave. Po včerajšnjem nastopu Jankovića na POP TV so rabili le dve uri, da se postavijo na pravkar razloženi zemljevid laži-mercev:

 

O novinarski rabi pravih besed v natanko istem kontekstu sem pisal pred časom. Na primeru laži Branka Grimsa: slovenski novinarji so potrebovali skoraj dve leti, da so jo odkrili (njegovo avtorstvo zakona o RTVS), pa tudi potem ji niso rekli laž. Mene, ki sem na to opozoril časopis, so raje cenzurirali. Čeprav je bila laž eklatantna in celo priznana za takšno s strani njenega avtorja. To je še ena žalostna zgodba: za slovenske medije v glavnem lažejo zgolj levičarji. Desničarji nikoli. Laž je privilegirano medijsko konstruirana. Kdo bo torej dobil te volitve?

Information

This entry was posted on 21/11/2011 by in aktualno, argumentacija, filozofija, mediji, politika, radio, TV, časopisi.
%d bloggers like this: