Poimenovanje ljubljanske ulice po Titu je bilo seveda ideološki anahronizem. Ampak iz tega še ne bi smeli izpeljati, da je mnenje Ustavnega sodišča dobro zasnovano. Čeprav se odločitve Ustavnega sodišča spoštuje, to še ne pomeni, da se jih ne sme komentirati. Zatorej: gospodje sodniki in gospe sodnice so se večkrat zapletli. Spotaknili so se že ob ključnem konceptu, »simbolu«. Kot bom poskušal pokazati. Takole zapišejo:
»Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom Titovega imena. Ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni, kot to zatrjuje nasprotna udeleženka, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti v desetletju neposredno po drugi svetovni vojni. Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito vodja nekdanje države, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Titovega simbolnega pomena ni mogoče razcepiti in upoštevati le pomena ravnanj, ki jih nasprotna udeleženka pripisuje njegovi zgodovinski vlogi in osebnosti. Ponovno uvedbo poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima je mogoče razumeti kot podporo ne le njemu kot zgodovinski osebnosti oziroma njegovim posameznim dejanjem, temveč kot podporo celotnemu zgodovinskemu obdobju njegove vladavine in tej vladavini kot taki. Ne glede na namen mestnih oblasti je ponovno uvedbo poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu.«
Pri odločitvi sodnikov je torej ključno vlogo odigralo razumevanje pojma »simbol«. Trditve in sklepanje so bili:
1.Ime Tito simbolizira osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni.
2.Toda ime Tito simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
3.Torej ime Tito simbolizira jugoslovanski komunistični režim.
4.Torej je poimenovanje Titove ceste treba objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu.
Pa vendar se mi zdi, da je z zgornjim nekaj močno narobe. Če poenostavim: ne verjamem, da je v naravi simbola, da lahko referira na več stvari hkrati – ker referira na nek individualiziran objekt, idejo ali proces. Ne verjamem, da kaj takega dopuščajo teorije simbolov. Trditve tipa »X je simbol A, toda je tudi simbol B« so na spolzkem terenu. Ampak recimo, da to dopustim. Ustavno sodišče naredi v razumevanju koncepta simbola še korak dlje. Trdi namreč, da simboli ne le referirajo na različne ideje ali stvari, temveč jih hkrati (istočasno) lahko tudi pozitivno in negativno konotirajo. Ime Tito je zdaj nenadoma simbol, ki je hkrati simbol dobrega (prva premisa) in simbol slabega (druga premisa). Človek bi mislil, da so simboli vedno simboli nečesa enega, in zatorej nujno nečesa enodobrega ali enoslabega. Toda v končni odločitvi se potem sodniki ne ubadajo s to dvojnostjo, temveč jim zadostuje, da je nekaj tudi simbol slabega, medtem ko pozitivno obarvano vrednost nemudoma opustijo. V bistvu uvedejo novo implicitno premiso:
Kar hkrati simbolizira nekaj dobrega in nekaj slabega, kot celota ni sprejemljivo zato, ker simbolizira tudi nekaj slabega.
Drži, ta »slabost« ni nekaj minornega, je nič manj kot grobe kršitve človekovih pravic. Nobenega dvoma o tem. Toda Ustavno sodišče bi ravnalo bistveno modreje, če se ne bi zapletlo na ta način. Morebiti ne bi potrebovalo niti lingvistične zgodbe o simbolih. Sploh pa nam bi moralo ponuditi še razlago, pod kakšni pogoji in na kakšen način lahko simboli začnejo učinkovati bipolarno in zakaj ima takšna simbolna bipolarnost tako hude ustavnopravne posledice.
Tisto, kar je me zares ganilo v njihovih razmislekih, šele sledi – to so pritrdilna ločena mnenja. Najbolj filozofično, že skoraj s kardinalnimi epistemološkimi in jezikovnimi trditvami, je spisala dr. Dunja Jadek Pensa. Sodnica je v svojem bolj meditativnem eseju kot čem drugem postavila toliko zanimivih in problematičnih stališč in izpeljav, da težko izbiram. Na koncu sem se odločil le za eno. Tole:
Ker pa je za prepričanja posameznikov značilno, da ne temeljijo na (vseh) dejstvih, jih dejstva (ki njihovih prepričanj ne podpirajo) niti ne morejo ovreči.[5]
Ne, če bi bil ta stavek smiseln in resničen, potem bi avtoreferenčno veljalo naslednje:
Ker pa je za prepričanja ustavnih sodnikov značilno, da ne temeljijo na (vseh) dejstvih, jih dejstva (ki njihovih prepričanj ne podpirajo) niti ne morejo ovreči.
Naštevanje dejstev je torej povsem zaman, prepričanj sodnikov nikoli ne bodo ovrgla! Tudi njihove ustavne presoje v primeru poimenovanja neke ulice. Če bi to držalo, da namreč dejstva nikoli ne ovržejo prepričanj, potem je to seveda v opreki s prvo trditvijo, ki pravi, da prepričanja običajno ne temeljijo na njih. Ker če ne temeljijo, jih natanko zato, ker jih spodbijajo oz. ovržejo. (Proust je seveda ciljal na nekaj drugega, bolj običajnega in profanega: kdor je prepričan v smislu (slepe) vernosti, temu nobeno empirično dejstvo, ki spodkopava njegovo vero, ne bo pomagalo, da bo svojo vero opustil.)
Seveda, dobronamerna interpretacija bi bila, da se je sodnica pač nerodno izrazila. Da je Prousta sicer dobro razumela, vendar napačno ali vsaj dvoumno povzela. Nasploh je najbolj filozofičen oziroma zanimiv (med vsem ločenimi mnenji) tudi celoten seznam referenc sodnice:
Opombe:
[1] E. Fromm, Umetnost življenja, Mladinska knjiga, Ljubljana 2003, stran 24.
[2] E. Fromm, Umetnost življenja, Mladinska knjiga, Ljubljana 2003, stran 25.
[3] “Beseda je simbolna takrat, ko vsebuje nekaj več od očitnega in neposrednega pomena.” Carl G. Jung, Človek in njegovi simboli, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, stran 22.
[4] Don’t Know Much About Middle Ages: Posner on Law and Literature (in) Doing What Comes Naturally, stran 295; citirano po T. Martino, Trademark Dilution, London Press Oxford, 1996, stran 87.
[5] Misel je povzeta iz romana M. Prousta, V Swannovem svetu, Delo, d. d., Ljubljana 2004, stran 145.
Ampak kaj bi. Ja, to je bil dan, ko je Proust elegantno premagal Tita. Pozabite na logiko. Je ni.