Svojčas sem veliko pisal o brcah v glavo novinarja Mira Petka, danes poslanca. Celo spisal knjigo. No, danes na veliko brcajo novinarji na druge načine:
Janša brca v polno: Odpravil bom AUKN! In še pol drugih agencij!
Da Janša brca v polno v nekaterih medijih, me preveč ne preseneča. In to že zdaj, ko še ni na oblasti. »Brcanje v polno« je krasna metafora ne le novinarske prilizljivosti, ampak tudi prej omenjene zagrizenosti novinarjev, da raziščejo brcanje v polno pri novinarjih samih. Oziroma brcanje novinarjev. Če lepo brcaš, ne boš brcnjen – cela dialektika. Primer Petek rahlo spominja na primer Karba. No, pa si poglejmo enega največjih izzivov za preiskovalne novinarje v Sloveniji, ki bo po vsej verjetnosti, ker takih nimamo, ostal nesprejet (izziv namreč):
Darko Njavro mi je takrat povedal, da ve za mojo pot, nato pa me je vprašal, ali sem za to, da intervju raje naredim za koga drugega, in ali lahko mojo telefonsko številko posreduje naprej. Reč se mi je zdela precej čudna, ker smo pri Delu to, da smo dobili intervju z Riedlom – bili smo prvi -, precej dobro skrivali. No, očitno niti ne preveč dobro. Nekaj minut po tem, ko sva z Njavrom končala pogovor, me je poklical odgovorni urednik enega od slovenskih dnevnikov in me vprašal, ali bi dal intervju njim, ter rekel, da ga lahko podpišem tudi s psevdonimom in podobno. Seveda sem ga zavrnil in naslednjega dne o tem obvestil uredništvo. Sicer pa to ni bil edini stik z Njavrom.
Nekaj minut, ki loči odgovornega urednika od Njavra? Če novinar govori resnico, potem imamo samo tri možnosti: Dnevnik, Večer, Finance. Pojma nimam, katera je prava, čeprav berem vse tri. Ta bo težka in zapletena, kajne, novinarji?