Goran Klemenčič se je zmotil, ko je predvidel sprva »voajeristično fazo« družbene recepcije Supervizorja alias Big Brotherja za vsako gospodinjstvo, ki mu bodo sledili menda zdravilni učinki normalnega sprevida njegove splošne koristnosti.
Vse to bi držalo, če ne bi živeli v državi paranoidnega sloga mišljenja, prav takšnih medijev in novega uspešnega makartizma, na katerega pristajajo tudi resni novinarji (da o tistih Janševih niti ne govorimo). Sklicevanje na voajerstvo je hudo podcenjevanje in Jože Mencinger v današnjih Pismih bralcev (spodaj) upravičeno opozarja, kam nas paranoja medijev vodi – v nenehni lov na čarovnice, stigmatizacije posameznikov in podjetij (sfera politike je tako zelo samoumevno satanizirana, da je škoda izgubljati besede) ter vedno nove tarče demonizacije, čeprav so tudi stare še dovolj dobre. Mediji, tudi resni, dobesedno živijo od novih iznajdb omrežij, hobotnic, skritih povezav in vedno intenzivnejše gotovosti »povezanosti vseh z vsemi«.
Gotovo ima Supervizor hvalevreden končni cilj in njegovo rojstvo je treba pozdraviti. Nobenega dvoma in v tem se z Mencingerjem ne strinjam. Ampak na drugi strani predpostavlja uporabnika, ki je menda izobražen in sploh racionalen državljan, kot tudi medije, ki so profesionalni in enako racionalni. Malo morgen. Tisto, pred čimer si KPK morda zatiska oči, je tak slovenski paranoidni slog mišljenja. Ali pa tudi ne zatiska, kajti majhen kavelj 22 je to: če smo iskreni, je uspeh dela KPK in odmevnost Supervizorja v neki, ne neznatni meri, odvisen tudi od natanko istega sloga mišljenja. Prej bodo to stanje v KPK spregledali in se temu prilagodili, bolj verodostojni bodo. Država ni postala zgolj ujetnica in plen posameznikov (state capture). Državo je ugrabila tudi paranoja.
You must be logged in to post a comment.