Novinar Mirko Lorenci se v Večeru (20.8. 2011) dotakne mojega zapisa o komunizmu medijev, v katerem sem med drugim novinarjem neposredno očital, da ne storijo dovolj proti političnim stigmatizacijam svojega dela. Med drugim Lorenci zapiše:
»In kaj naj bi novinarji storili ob Janševi in podobnih izjavah, ki jih mrgoli tako iz ust politikov kot njegovih vdanih novinarskih podpornikov? Zaletavanje z enakimi sredstvi, kot jih uporablja sam, v vodjo opozicije je popolnoma nesmiselno, ker se od njega vse odbija. Poleg tega pa bi bilo, vsaj zame, poniževalno, da bi se spustil na njegovo raven.«
Seveda nikjer nisem imel v mislih verbalnih obračunov. Novinarji lahko glede demonizacije samih sebe in medijev v celoti storijo marsikaj. In sploh si ne znam predstavljati, kdo jih bo branil, če se ne bodo sami. Če govorimo o Večeru, je tu majhen predlog. Novinar tega časopisa Bojan Bauman, sicer sindikalni zaupnik, je na javni televiziji pred nekaj tedni omenjal znane Večerove »bunkerje« cenzuriranih tekstov izpred nekaj let (zvečine 2007). Omenil je tudi novinarja, ki menda še vedno bdi nad tem bunkerjem (tu je fotka za vzorec).
To je bil čas, v katerem so, tako domnevamo, bunkerji nastali zaradi politične cenzure tistih, ki so si v mandatu 2004-2008 podrejali medije. Tudi Večer. Ko novinar Lorenci sprašuje, kaj bi lahko storili proti napadom na novinarje, se rešitev ponuja po sebi: naj javno objavijo vsebino teh bunkerjev, spregovorijo o političnih pritiskih (ali pa nepritiskih, če tako čutijo in mislijo) in naj javnosti omogočijo vpogled v to, ali obstaja kakšna korelacija med trenutnimi nenehnimi atakami na slovenske novinarje in nastankom teh bunkerjev. Nenazadnje imajo okoli tega do bralcev tudi dolžnost.
Odgovor na »In kaj naj bi novinarji storili?« obstaja. In mora obstajati. Zgoraj je le majhen predlog.