::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

So slovenski mediji res komunistični?

Crnkovičev komunizem medijev (odgovor na njegov zapis)

Marko Crnkovič v začetku svoje kolumne v sobotni prilogi (zanj očitno tudi) »partijskega trobila« popolnoma resno pove, da so slovenski mediji komunistični. S tem polemizira z mojim zapisom v Delu. V njem sem dokazoval, da (1) del slovenske politike neposredno napada medije, predvsem Delo, in jih med drugim deklarira za »komunistične«, (2) na ta način generira paranoidne vzorce mišljenja, ki so del splošne psihopolitike paranoje pri nas, in (3) nevarno napoveduje enako usodo teh medijev, kakršne so bili s strani iste politike deležni v mandatu 2004-2008.

Če ima Crnkovič prav, potem daje prav tudi tisti politiki, ki razglaša naše medije za komunistične. Moje dokazovanje, ki predpostavlja prav nasprotno, je torej odvečno jamranje. Za začetek navidez nepomembno opozorilo, da s svojo tezo misli smrtno resno. Sam imam menda premalo smisla za humor, kar bi dalo slutiti, da je njegova analiza bolj sproščena. Resnost njegove trditve evidentira med drugim že njegov začetni stavek: »Ampak ne boste verjeli: fenomen je tudi to, da so mediji res komunistični!« Zakaj na to opozarjam? Ker si ne bi želel, da se bo izvijal v prazno s sklicevanjem na duhovito provokacijo. In ker slutim, da bodo njegove označbe za novinarje, ko jim ljubkovalno pravi »komsomolci« (mlajši med njimi), »partijski sekretarji (starejši med njimi), aktivom novinarjev pa »partijske celice ZKS po državi«, deležne prav takšne (re)interpretacije. Češ: saj sem se zgolj zafrkaval!

Ko se torej strinjamo, da o komunizmu misli resno, sam pa enako resno (bog pomagaj!), da je to le prikladna demonizacija, lahko začnemo razpravo. Za Crnkovičevo tezo sem pod lupo z gromozansko povečavo iskal argumente. Našel nisem nobenega, namesto njih pa naletel na še eno zlizano tezo, s katero je oprtil prvo: po njegovem so pri nas nekateri novinarji in uredniki takšne ideološke in profesionalne sorte, da ne dopuščajo drugačnih mnenj in svarijo pred desničarstvom in njegovim totalitarizmom. No, prav omenjeni so zanj komsomolci, partijski sekretarji in partijske celice ZKS; mimogrede, natanko to so tudi za omenjene politike. Če prav razumem, je ta teza zanj bazična. Ker sem prepričan, da je za Delove (in druge) novinarje, urednike in aktive bistveno večji izziv kot zame (zapovrh jih še črnim, ker se na diskreditacije ne odzivajo dovolj dobro) in ker sem na takšne neproduktivne posplošitve že repliciral v prvem zapisu, ker nadalje ne vem niti, kakšno je Crnkovičevo mnenje o zmerjaških in diskreditacijskih medijih na desnici, se bom osredotočil le na njegove druge bolj otipljive trditve, ki večidel polemizirajo z mojimi.

Te pa so naslednje: (1) »komunist« in »komunističen« so običajni izrazi v pop sociologiji, so vsakdanji del slikovitega izražanja in niso nekaj nezaslišanega, medtem ko sam očitke o medijskem komunizmu menda jemljem na »dobesednem nivoju«,  (2) naši mediji so res komunistični, zato tak očitek najbolj moti tiste na levici in torej tudi mene osebno (kamor me je mimogrede uvrstil), (3) mediji pri nas bolj kot karkoli drugega (domnevno prav zaradi komunizma) potrebujejo resetiranje in temeljito rekonstrukcijo, (4) čeprav je komunizem naših medijev izpričan in resničen, pa je napaka, če s to oznako opletajo politiki, ker je to »nediplomatsko in se ne splača«.

Tu so le kratki odgovori.

Ad (1): evfemistična redukcija intendiranih zmerljivk na »slikovito izražanje« ne vzdrži resne presoje; je nenavaden način alibizacije diskreditacijskega diskurza. Govorimo nadalje o politični govorici in ne govorici forumov ali ulice: žal se slovenska stroka premalo zaveda, da njen tok teče iz politične arene na ulico in ne obratno. Ker sta komunizem in fašizem kvalificirana za enakovredno zlo, bi potem veljalo, da so tudi izrazi »fašist« in »fašističen« le del slikovite govorice – to pa je nekaj, kar tisti, ki reproducirajo izraze o komunizmu, nikoli ne bi sprejeli. Bi Crnkovič tudi zanje trdil, da so del benignega izražanja? Treba je le pobrskati po njegovih starih kolumnah in bomo takoj videli, da ne. Moj »dobesedni nivo« ne more biti drugačen, ker pač »dobesedno« citiram označevalce in nato razvijam hipotezo, da je stigma o komunizmu medijev nekaj, kar raste iz psihopolitike paranoje pred Sovražnikom. Bizarno je tudi, da benignost besed zagovarjamo le nekaj tednov po norveški tragediji in rezultatih nekega »lova na marksiste«. Bizarno je, da se o neškodljivosti (verbalnega) lova na komunistične novinarje pogovarjamo po izkušnji političnih prevzemov medijev v mandatu 2004-2008.

Ad (2): kot rečeno, nemogoče je spodbijati trditev o komunizmu slovenskih medijev, če Crnkovič ni podal nobenega argumenta zanjo. Da je ta teza potrjena že s tem, ker takšna oznaka menda moti levico oziroma mene, je deplasirani »ad hominem«. Zakaj bi nekdo, ki se zavzema za prepoved ubijanja živali, imel kaj manj prav, če je vegetarijanec? Zakaj bi tisti, ki se zavzema za pacifizem, imel kaj manj prav, če nikoli ni služil vojske? Recimo, da je nekdo levičar. Zakaj bi to kakorkoli koreliralo in pojasnjevalo resničnost ali neresničnost njegovih stališč? Včasih nam pojasni kvečjemu motivacijo za njegovo zanimanje glede tega, kaj z mediji počne desnica. Toda prav ničesar nam ne pove o trdnosti in veljavnosti njegovih trditev. To je približno tako, kot če bi nekdo menil, da se Crnkovič pričakovano postavlja v bran desnici in legitimira njeno zmerjanje, ker ne mara levičarjev in levičarskih novinarjev. S tem je pojasnil njegovo morebitno motivacijo, argumentaciji »ad rem« pa se je na veliko izognil. Na tej ravni se ne da razpravljati.

Ad (3): da mediji pri nas potrebujejo resetiranje in rekonstrukcijo, je znova huda in enako nepojasnjena aklamacija. Predlagam, da jo Crnkovič kdaj bolje razvije in navede razloge. Če je glavni argument zanjo omenjeni komunizem medijev, ki po sebi (zaenkrat) ni dokazan, potem je ciklično obarvan: nedokazani sklep se dokazuje z nedokazano premiso, ki se dokazuje z nedokazanim sklepom.

Ad (4): da imamo pri nas komunizem medijev, s čimer politiki nediplomatsko opletajo, »kar se jim ne splača«, je najbolj zanimiva in tudi večkrat variirana Crnkovičeva trditev. Napol artikulirani silogizem, ki ga ponuja kot rešitev, je nič manj kot tak: (a) slovenski mediji so res komunistični, (b) politične zmerljivke na račun tega dejstva pa se ne splačajo, torej (c) politiki naj raje glede tega dejstva molčijo.

Temu obskurnemu predlogu bi sam rekel »Crnkovičeva teza o beneficiarnosti molka«: čeprav je torej res, da so naši mediji komunistični, je neumno in nekoristno to povedati na glas. Politiki desnice so skratka pozvani k molku glede strašne resnice naših medijev, saj bodo sicer dobili po puklu – zgražanje nad komsomolci in partijskimi celicami ZKS naj raje prepustijo Crnkoviču. Če se mu to le splača, saj pravi: »Če ne najdemo natančnejšega ali duhovitejšega izraza, lahko vse to dobrohotno imenujemo komunizem… Zmerjati medije s komunajzarji se mi zato ne zdi nič škandaloznega, je pa na vsak način neproduktivno.«

No, Crnkovič gre glede beneficiarnosti molka še korak naprej, saj se prikloni Dimitriju Ruplu in njegovemu pozivu, da bi »mediji morali razmisliti, ali se jim splača v riniti v konflikt s politiki, ki so na volitvah prepričljivo zmagali«. Temu bi sam rekel »Ruplova teza o beneficiarnosti molka«. Kolumnist Dela o njem zapiše: »Cenim, da si je kaj takega sploh upal izreči. Malo manj pa cenim, da mu ni prišlo na misel, da se tudi politikom ne splača – milo rečeno – prepirati z mediji.« Kot vidimo, sta tu razviti kar dve tezi o beneficiarnosti molka  – ena velja za politike, druga za medije. Crnkovič očitno podpira obe.

Ker lahko običajno cenimo le to, s čimer se strinjamo in jemljemo za resnično, si namreč težko predstavljam, da bi Ruplovo domislico zavračal. (Kaj bi na njej cenil drugega kot njeno resničnost? Zgolj »pogum«? Ampak ta korelira z resničnostjo!) Njegova zamera je zgolj, da je stvar povedal na glas, namesto molčal. In zdaj k bistvenemu: ker je za nami že ena izkušnja zavojevanja domnevno komunističnih medijev v mandatu 2004-2008 (Delov kolumnist jo je iz nekega razloga očitno preskočil), katere protagonisti so natankoma isti ljudje kot avtorji teze o komunizmu medijev, je seveda povsem na mestu začudenje, ali so čebljanja o komunizmu res tako nedolžna, kot jih Crnkovič skuša prikazati. In to v paketu s prikimavanjem, ko se zdi, da se mu medijsko podrejanje zmagovalcem na volitvah zdi samoumevno! Po moje bi najbolje storil, ko bi razumevanje preveril pri svojih kolegih na Delu, ki so takrat iz časopisa zbežali ali bili suspendirani, ter drugih medijih. Upam, da nimajo spomina zlate ribice.

Marsikomu se bo zgornji odgovor zdel preveč detajlirana in suhoparna analitika. Po svoje se strinjam, lahko bi zgolj naštel nebistroumne nesmisle: (1) Kako lahko nekdo resno trdi, da imamo komunistične medije, hkrati pa razglasi označevalce o komunizmu le za »slikovito« izražanje? (2) Kako lahko trdi, da naj tega, da imamo komunistične medije, politiki raje ne opažajo na glas? (2) Je glede resnice sploh moralno molčati, in ali od politikov ne pričakujemo čim več morale? (3) Kako naj izpeljemo zaželeno resetiranje (komunističnih) medijev, če »resnice« njihove problematičnosti ne bomo eksplicitno razgalili? (4) Smemo označevalce o komunizmu medijev imeti za benigno popsociološko nakladanje in ne vojno napoved, če prihajajo iz ust včerajšnjih zavojevalcev in jutrišnjih novih političnih vladarjev? (5) Zakaj politiki medijev ne bi smeli zmerjati z nečim, kar je resnično, Crnkovič in drugi pa to smejo? (6) Zakaj bi zmerjanje komunističnih medijev s strani kogarkoli sploh štelo za zmerjanje, če pa so res komunistični?

Hkrati njegov razmislek spravlja v nejevero, ko vse elemente seštejemo: kako prepričljiva je verjetnost, da naši komunistični mediji, kar je zanj seveda žalostno stanje, res potrebujejo rekonstrukcijo, ki pa je ne bo izpeljala k več taktnosti pozvana desnica, če imamo recentno izkušnjo istih akterjev in pred vrati njihovo volilno zmago? Za kakšno rekonstrukcijo se torej zavzema on?

Na koncu želim Crnkoviču le izreči priznanje. Namreč za pogumnost v pisanju (če se temu lahko tako reče). Malokateri kolumnist bo namreč (tudi) za medij, ki mu daje kruh, hrabro dokazoval, da je partijsko trobilo. In da mi ne bo več odrekal smisla za humor v razpravi o tem: mar to ne dokazuje intrinzične demokratične širine komunizma in neskončne prijaznosti komunajzarskih urednikov? Ker je malikovanje tovariške kritike še ena komunistična vrlina, vedno ustrezno nagrajena, je tu še majhna spodbuda:  kateri partijski sekretar mu odreja sicer vedno preskope honorarje in zakaj jih vendar ne poviša?

Boris Vezjak

Napotila

Moj izvorni članek:

http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/komunizem-slovenskih-medijev.html

Crnkovičeva kolumna, na katero odgovarjam:

http://www.delo.si/clanek/168898

Information

This entry was posted on 22/08/2011 by in aktualno,mediji,politika,politična paranoja,časopisi.
%d bloggers like this: