::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Argument iz namiga (ali kaj je Pahor obljubil Obami)

V Mladini sem te dni prebral intriganten dovtip:

»Nekoč smo bili ob neki mizi različni gostje in tudi Josip Vidmar ter nadškof. Potem se je Vidmar odpravil domov in vsakega posebej pozdravil, gospodu nadškofu pa zaželel: lahko noč, pa gospo pozdrav’te.«

Njegov avtor je predsednik ZZB NOB Janez Stanovnik, izrekel ga je na prireditvi Slovenec leta in o tem poroča Nedeljski dnevnik. Z argumentacijskega vidika je Vidmarjevo postopanje lep primer insinuacijskega govora. Če bi imelo strukturo argumenta, bi smeli govoriti o argumentu iz namiga (argument by innuendo): na kar gospod nerodno namiguje v tistem »pozdravite gospo«, je seveda to, da ima nadškof doma gospo, česar pa ravno ne bi smeli vedeti (oziroma česar ne bi smel imeti).

Insinuacijski govor kajpada žali, nas dela za krive, osramočene – tak je njegov edini cilj. Bolj zanimiva zvrst je oblikovana v vprašalni obliki. Nanj sem znova naletel danes, ko berem, da se poslanec SDS Miro Petek zaletava v predsednika vlade s tremi poslanskimi vprašanji, od katerih sta dve prepoznavno insinuacijski:

1. Kaj je Vlada Republike Slovenije ponudila ZDA v zameno, da se bo predsednik ZDA vendarle za nekaj minut sestal s predsednikom Vlade RS Borutom Pahorjem?

2. Ali bo v zameno za sprejem pri predsedniku ZDA na mizi tudi slovenska  ponudba in zagotovilo, da bo ameriški Westinghouse gradil drugi blok krške nuklearke?

Poslanec skratka v sami formi vprašanja decidirano namiguje, da je Pahorjeva vlada nekaj ponudila v zameno za sprejem pri Obami, hkrati pa tudi, da bo v zameno stekel ameriški posel v krški nuklearki. Prvo vprašanje se ne glasi »Ali je kaj dobila?«, temveč še odločneje »Kaj je dobila?«. Drugo vprašanje je skromnejše, ne pravi, da bo, le sugerira. Samo dejstvo, da sugestije servira kot vprašanji, ne spremeni ničesar – vprašanja so lahko perfektna oblika insinuacijskega diskurza (»Hej, kdaj si nazadnje kradel?«)

Iz primera je lepo razvidno, da intenca ni v vprašanju, intenca je v sramotenju. Morebiti gre za zlorabo instituta postavljanja takih vprašanj. Petku v obrambo bo marsikdo dejal, da je lahko skupaj z nami zaskrbljen z razlogom, saj so vendar ameriške depeše pravkar razkrile tovrstno trgovino in lepo osramotile Pahorja. Da ima prav in da je z našo razlago nekaj narobe. Drži, sam sem bil med tistimi, ki so takšno Pahorjevo dejanje najodločneje obsodili in ga označili za političnega lizuna leta: postavil sem se med tiste, ki so imeli zapisano v depešah za kredibilno materijo. Bi lahko bil še bolj direkten? Mi bo kdo očital, da ga branim? Toda ravno te kontekstualizacije se drži neka nemogoča perverznost. Sklepamo lahko bodisi takole: (a) slovenski predsednik vlade je navajen dobrikanja in podkupovanja ter je to ravnokar dokazal v depeši, torej se bo/se je šel trgovino tudi v danem primeru, bodisi (b) slovenski predsednik vlade je ravnokar zanikal, da se je šel trgovino, torej je malo verjetno, da bi se mesec po javnem demantiju znova spravil v tako situacijo. Če bi veljala inačica (a), bi poslanca Petka v njegovih vprašanjih lahko zagovarjali. Ker pa je bistveno verjetnejša inačica (b), je verjetnejša tudi možnost, da poslanec zgolj insinuira; razen tega v prvo ne sprašuje, temveč  celo trdi, da je vlada podkupovala.

Med prvim in drugim vprašanjem  je torej določena razlika. Drugo je metanivojsko in v tem tiči težava perverznosti: v verjetnosti. Ko insinuirate na način, da ni povsem gotovo, da insinuirate, saj ste zvito sebe postavili v kontekst, ko ostaja kanček dvoma. Obstaja le velika verjetnost, da to počnete, glede na to, da ste počeli že doslej, da to počne vaša stranka in da je vaša politična opcija v tem vedno pionirsko prednjačila. (Ne, to žal ni insinuacija, to smo že argumentirali.) Zgodba z depešo vam lahko služi za krasen alibi za vaše retorične motive.  Odgovore vlade pa poznate vnaprej in vas niti ne zanimajo. Svoje ste opravili, še preden jih slišite.

Primer je hkrati tudi krasna ilustracija tega, na kakšen način insinuacijski diskurz neposredno generira politično paranojo in njej lastno gotovost, da je nekaj res. Skratka: kaj pa če je vlada res podkupovala?

One comment on “Argument iz namiga (ali kaj je Pahor obljubil Obami)

  1. Pingback: Zofijini ljubimci » Objave » Kandid ali optimizem

Komentarji so zaprti.

Information

This entry was posted on 08/02/2011 by in aktualno, argumentacija, namig, politika, politična paranoja, zmote.
%d bloggers like this: