Takšna je nekako videti psihopatologija Maribora 2011, evropske prestolnice kulture leta 2012 – kakšen dan po seksi mariborskem nadškofu, samoumevnem emblemu večerovske pameti, je direktor Zavoda za turizem Maribor Milan Razdevšek za Žurnal24 namreč povedal:
»Da mesto funkcionira v vseh svojih segmentih, mora imeti policijo, hotele, kulturo, kurbe in tudi kramarske sejme.«
Zdaj torej vemo: če ne bi bilo EPK, bi Maribor potreboval le policijo, hotele, kurbe in kramarske sejme. Oziroma jih je doslej. Odkar imamo EPK, nas namreč kulturni Krištofi Kolumbi prepričujejo, da so v toto mesto šele oni prinesli civilizacijo. Skromen nabor označevalcev v vseh segmentih lepo opiše pestro in očitno zadostno ponudbo mesta. No, tudi mentalnemu uokvirjanju EPK temu ustrezno fino kaže, iz dneva v dan. In nujno bi ga morali razumeti v istem duhovnem dispozitivu. Recimo: kultura nas bo vse rešila, nam samozagledano kličejo epekajevski heroji. Maribor več ne sme biti to, kar je bil, obljublja Tomaž Pandur in napoveduje renesančni čudež in neizmerljivo seizmologijo. Včasih temu pravijo tudi nič manj kot špricanje. Kulture namreč. Neizogibna reč, ampak če je že sopostavljena radodarnim damam, brez ejakulacije ne bo šlo. Normalno. Dodani označevalec, četudi umeščen med hotele in kurbe, nas mora opogumiti in narediti ponosne, vzhičeno razlagajo. »Nič nas ni strah, če so kulturniki z nami«, bi lahko pel Lačni Franc – po tistem, ko so smučarke pod Pohorjem klavrno končale.
Kultura je v totem mestu trenutno najbolj razvrednotena beseda prav po zaslugi EPK. Treba se bo navaditi in biti direktorju Razdevšku nenazadnje hvaležen, da je stvari postavil na svoje mesto. K njej pač trenutno resnično gredo bolšji sejmi in kurbe. Turistični delavci bodo že vedeli.