»Povedati hočem, gospe in gospodje, da pohlep, če se grdo izrazim, ni nič slabega. Pohlep je dober. Pohlep obrodi uspehe. Pohlep očiščuje in predstavlja bistvo razvoja. Pohlep v vseh svojih oblikah, po življenju, denarju, znanju pomeni razvoj človeštva.« Znamenite besede Gordona Gekka iz filma Wall Street (1987) v režiji Oliverja Stona imajo svoje posnemovalce tudi pri nas. Pohlep je morebiti postal sistemska vrednota, ne le značajska. Daleč od tega, da bi ga njegovi goreči častilci odkrito priznali, velikokrat se zakamuflirano predstavljajo kot socialni Robin Hoodu. A to še ne pomeni, da mu pritajeno ne sledijo. Preveliki škornji, avtomobili in krediti, še bolj pa nečimrna, sumljivo samozavestna dejanja, jih venomer osupljivo izdajajo.
Boštjan Aver, predsednik uprave Vzajemne, ni podoben Gordonu Gekku. Preveč jeclja, njegove misli so konfuzne, nedovršene, odgovori izmotavajoči, rdečica na obrazu preobilna za odkrito priznanje, da tudi on sledi tej »vrlini«. Preveč ga je strah in prav slišati je topot, kako beži pred upokojenci, jim loputa z vrati, se jim posmehuje v brk. Predvsem pa ni kar tako kriv. Je le stranski produkt spontane ideologije te oblasti, ki v svoji ekonomski podstati bodisi jaha na »poštenih« spodrsljajih ministra Križaniča, ki sploh ne ve ali ne želi vedeti, da želijo Sloveniji zavladati menedžerske elite iz ozadja. Pa bi lahko o tem povprašal kar v kabinetu predsednika vlade, lahko bi se naslovil na slabo skrite botre združenja YES, skrivnostne lože, ki daje slutiti, da državna ekonomija hitro postaja prostozidarski posel. Če se je Janez Janša v svojem mandatu obdal z gorečimi neoliberalci, ki so kot samoprepoznani mesije želeli zaslepljene državljane popeljati iz domnevnega socialnega suženjstva, če je torej Pahorjev predhodnik stavil na četico mladoekonomistov, se zdaj gospodarske strategije, vsaj kar se kadrovanja tiče, zdijo kot nekaj, kar se dogaja iz ozadja. In Pahor je njihov nebogljeni ujetnik. Eno je namreč, če menedžerji vodijo zasebne družbe in za njimi stojijo zasebni lastniki. Nekaj povsem drugega pa so take elite v državnih družbah ali družbah s pomembnim državnim lastništvom.
Še enkrat: Boštjan Aver ni ničesar kriv. Je zgolj član imenitnežev, za katere vedno bolj otipljivo domnevamo, da pletejo svoje niti. Združenje »Young executive society« (YES), ki sprejema člane le pod 40. leti, je natanko na primeru Vzajemne, tj. zdravstvene zavarovalnice, ki opravlja z denarjem velikega dela upokojencev in je v izključni lasti članov zavarovalcev, postalo sinonim za nek generacijsko pogojen ideološki spopad. Tako kot so se pred leti mladoekonomisti dajali z »old boysi«, smo zdaj dobili lepo metaforo trka med mladenkami in mladeniči na eni strani ter »betežnimi« starostniki na drugi. Nedavni dogodek, ko so upokojencem na čelu z Marjeto Kožuh Novak najprej odrekli glasovalne pravice, potem pa so jih sramotno pustili še pred vrati skupščine, v zgoščeni obliki manifestira omenjeni konflikt. Kako že pravi Cankarjev hlapec Jernej: »Zdravim ribo, bolnim kačo, spočitim jajce, trudnim škorpijona!«
Daleč od tega, da bi tako družbeno elito smeli enačiti z japiji (Young urban professional) iz osemdesetih, mestno poslovno združbo s prepoznavnim stilom življenja. In še manj s famoznimi tajkuni. Nenasitna »hybris«, napuh skrivnostnežev z željo obvladovanja iz ozadij, ki je pri tem celo strankarsko uspešna in se skriva za domnevno »liberalnostjo« svoje svetovnonazorske drže, si ne bi mogla izbrati bolj spornega timinga. Čas globoke recesije, množičnih odpuščanj, zatiskanja pasov in odrekanj na čelu s predsednikom vlade zvenijo kot gromko hihitanje in čudaški anahronizem tistih, ki stavijo na domnevno apolitičnost in ideološko brezinteresnost s poudarkom na bogatem privatnem slogu življenja, hitrih avtomobilih, lepih oblekah in uglajenih kravatah. Kot običajno se »hybris« hitro prepoznavno vpisuje že v »physis«. Averjeva pojasnila, ko je sicer kot eden redkih ujet v zadregi venomer na preizkušnji, da se opravičuje za svoje pohlepne misli, zvenijo kot slaba šala – njegov nakup luksuznega porsche cayenna za službene potrebe je bil, tako pravi, poželjiva napaka, vredna obžalovanja. Čudna nakazila na njegov transakcijski račun so čista pomota že zato, ker bi sicer to bistroumneje počel na računih v Švici, medtem ko je, kar je tudi zaupal v oddaji Tarča, njegov le 5000 evrov vreden mesečni obrok za stanovanjski kredit zgolj izraz srčne želje in družinskega projekta, da si zgradi vilo. Gordon Gekko ne bi okolišil: pohlep očiščuje, denar pomlajuje.
Napako bi storili, če bi se ustavili le pri egoistični mentaliteti pohlepa in vso problematiko zreducirali na neustrezno značajsko lastnost. Na podoben način kot so grešili vsi, ki so v zadnjem letu globalno finančno in ekonomsko krizo opreproščeno iskali v moralni. Neverjeten cinizem ni v tem, da potencialni verniki v pohlep verjamejo, da nas bo še večja vera vanj pripeljala v gospodarska nebesa. Ali pragmatizem, ki ni tako ambiciozen in si želi le, da bi krizo najbolje prebrodili tisti, ki vere niso opustili. Temeljna težava se skriva v sistemskih legitimacijah takih elit, ko izvotlene in izpraznjene, na sledi denarju, hlastajoče po medijskem blišču in udobju svojih avtomobilov, domovališč in krajev letovanja, celo koketirajo s tem, da bi postale del državne religije in gospodarskih sistemov. Da se to dogaja vladi, ki se ima za socialdemokratsko, in da se to dogaja družbam, ki stavijo na socialno vzajemnost, je le še dodatna bizarna anomalija.
Prvič objavljeno v Magu, 7. septembra 2009