Zamislite si, da ne marate preveč istospolno usmerjenih ljudi. Gredo vam na živce. Včasih se – no, kar pogosto – čutite ogrožene. Nedopustno se vam zdi marsikaj okoli njih. Recimo to, da bi jim dovolili posvajati otroke.
Ampak iz nekega razloga se ne želite zdeti kot nekdo, ki je do njih nestrpen. Mogoče ste politik – tudi če ste desničar, se morate ves čas pretvarjati, da ste za človekove pravice, a gejev in lezbijk pač ne marate. Kaj torej storite, če pride do incidenta, kjer zamaskirani neznanci z gorečimi baklami napadejo nič hudega sluteče udeležence literarnega večera z gejevsko vsebino? Seveda morate biti navzven šokirani. Kaj boste storili, ko vas bo kdo vprašal, kakšno je vaše stališče do napada? Seveda bo takšno, da obsojate nasilje. Stvar lahko relativizirate skozi univerzalizacijo in rečete: vsakršno nasilje. S tistim »vsakršno« ste se malce izdali: že res, da se z njimi, geji in lezbijkami, ne strinjate, ampak niste za nasilne akcije proti njim. Pravzaprav se kaj dosti izdali niste, ker so vaša stališča proti istospolnim znana. Le pojasnili ste, da nasilja ne podpirate in pri tem implicitno uvedli njegovo taksonomijo, nato pa izrecno povedali, da TUDI v tem primeru niste zanj.
Od tu naprej se lahko odvrti stara zgodba o diskriminaciji. Vprašanje se glasi: ali smo res nediskriminatorni, če za neko manjšino trdimo, da TUDI proti njej obsojamo vsakršno nasilje?
No, pojdimo k praktičnemu primeru:
Ostro obsojamo vsako nasilje
Petek, 26.06.2009 Odziv SDS na včerajšnji napad na udeležence literarnega večera.
V SDS ostro obsojamo vsakršno nasilje nad državljankami in državljani na podlagi spolne, rasne, verske politične in drugih oblik nestrpnosti. Zato ostro obsojamo sinočnji napad na udeleženke in udeležence literarnega večera in ga ocenjujemo kot neuspeh ministrice Katarine Kresal, ki nosi objektivno odgovornost za zaščito vseh državljank in državljanov. Ministrica je nedavno obljubila, da bo še posebej v tednu Parade ponosa zagotovila varnost vseh udeležencev dogodkov. Pričakujemo, da bodo varnostni organi v prihodnje preprečili tovrstno nasilje.
Napad je obsodila tudi predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti ter poslanka SDS Eva Irgl: “Ostro obsojam sinočnji napad, ki ni bil samo fizične narave, ampak predstavlja nedopusten poseg v človekovo integriteto in dostojanstvo. Človeško življenje je samo po sebi najvišja vrednota in kot tako nedotakljivo. Napad, ki se je zgodil, jasno kaže na to, da je potrebno delati na strpnejši družbi, ki bo različnosti sprejemala kot del te družbe.”
Izvorno (nepodpisano, kot običajno) sporočilo so snovalci kasneje opremili z izjavo Eve Irgl. Zato se za trenutek pomudimo le pri njem, čeprav je tudi drugi del zanimiv zaradi svoje bizarne teze o nasilnem napadu kot napadu na dostojanstvo (sic!). Začetni del s poudarkom na »vsakem nasilju« smo že pojasnili. V njem preseneča še nekaj: popolna »desubjektivizacija« dogodka. Kot lahko vidimo, v sporočilu geji in lezbijke sploh niso omenjeni; iz njega ne moremo razbrati, kdo je bil žrtev nasilja in kdo je bil na literarnem večeru. Še manj je omenjena oblika nasilja ali oseba, ki je utrpela poškodbe. Prepoznaven je (umetno vrinjeni) deemocionalizirajoči trud ustavne dikcije: »na podlagi spolne, rasne, verske politične in druigh oblik nestrpnosti.« Še bolj prepoznaven pa je »motiv« za pisanje, razkrit že v drugem stavku. Motiv je političen: če že moramo obsoditi napad na geje, dajmo iz tega iztržiti politične točke. Napadimo notranjo ministrico. In če že moramo iskati krivce, ga najdimo v njej. Za napad je kriva ona, ker ni zagotovila varnosti. S tem je narejena odveza po iskanju tistih pravih, po hevristiki razlogov za netoleranco, problematizaciji dogodka in podobno. Kajti smisel zapisa smo že dosegli: dogodek je »neuspeh ministrice«, ki je zatrdila, da bo v tednu Parade ponosa za varnost poskrbljeno.
S tem je vestička povsem »desubjektivizirana« – tudi subjekt v pomenu predmeta razprave ali naših emocionalnih motivov ogorčenosti, ki bi nas morala voditi, se je razpustil. Osnovna puščica, »subjekt« zapisa, je le iskanje greha pri političnem nasprotniku. Kaj se je dogajalo na tistem literarnem večeru, ni tako pomembno. Če je sploh.