Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede umika programske vsebine (lika reporterja Surle) iz oddaje Hri-bar
Širšo javnost že nekaj časa vznemirja cenzura programske vsebine v oddaji Hri-bar, do katere je prišlo, ko se je odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla pritožil pri odgovornem uredniku razvedrilnega programa na RTV Slovenija, ker naj bi v oddaji Hri-bar lik reporterja Surle žalil njegovo ime. Zato je zahteval njegov umik in do njega je res prišlo.
Vodstvo RTV Slovenija sprašujem, na kakšni pravni in formalni podlagi se je za takšno intervencijo odločilo? V javnosti se ugiba, katero določbo Programskih standardov naj bi urednik oddaje Bojan Krajnc kršil. Ena izmed njih se glasi, da se »v oddajah in programih dosledno uveljavlja ločnico med duhovitostjo in vulgarnostjo oz. zasmehovanjem ter preprečuje žalitve, smešenje in druge oblike poseganja v integriteto ljudi.« To je vsebinsko edini del Programskih standardov, ki lahko pride v poštev pri razlagi posega v oddajo in zaradi katerega je bil umaknjen lik »reporterja Surle« na zahtevo odgovornega urednika – do tega trenutka namreč javnosti, niti programskemu svetu ne, nihče ni pojasnil, na čem temelji odločitev po umiku. V danem primeru sploh ni jasno, koga naj bi lik imitiral in še manj, v čem naj bi bila vsebina žalitve ali posega v integriteto, zato posledično do nespoštovanja te določbe ni moglo priti. Žal je odločba tudi sicer formulirana tako ohlapno, da lahko izniči katerokoli satirično prezentacijo ali vsebino na RTV Slovenija, če bi pristali na dejstvo, da jo že pritožba domnevno prizadete osebe sme ustaviti in pripeljati do umika vsebine. V primeru, da pritožnik ali odgovorni urednik vztraja, da je prišlo do žaljive vsebine, pa bi morali biti navedeni konkretni argumenti o žaljivosti in tudi tem, na katero osebo se žalitev nanaša. Če se je pritožnik prepoznal v liku le zato, ker naj bi beseda »surla« v njegovi interpretaciji pomenila »nekoga z dolgim nosom« in je takšno intenco pripisal tudi ustvarjalcu lika, posledično pa naj bi zanj to pomenilo celo nekoga, ki laže, potem to indicira veliko arbitrarnost v argumentaciji in svobodne asociacije, ki ne morejo biti resna podlaga za poseg v oddajo in programsko vsebino. Po tej logiki se lahko prepozna za »lažnivca« vsakdo, ki zase misli, da ima dolg nos oziroma tak opis domnevno meri nanj, pritožba osebe, ki bi zahtevala umik neke vsebine iz programa, pa bi povsem izničila katerokoli satirično oddajo in legitimirala številne intervencije v vsebino. Takšne absurdne izpeljave pa si tisti, ki ščitimo programsko integriteto RTV Slovenija, ne smemo dovoliti. Pritožba bi bila nesmiselna in ne bi krnila določb Programskih standardov niti, če bi se pritožnik zaradi nekih drugih okoliščin upravičeno prepoznal v omenjenem (ali kateremkoli) liku, saj opis »surla« – ki razen tega v slovenščini ne pomeni ničesar – kot predikat preprosto ni žaljiv in ne izpolni niti tega kriterija. Urednik, ki mu je bila zagrožena sankcija suspenza, torej ni kršil nobenih standardov, pač pa je nadrejeni od njega neupravičeno zahteval, da lik umakne – kar je slednji tudi storil in omenjene vsebine, lika reporterja Surle, ni več, s čimer je grobo posegel v programsko vsebino.
Zato takšno postopanje spravlja v izjemno slabo luč ravnanje odgovornih na RTV Slovenija in nakazuje kršitev medijske avtonomije in pravne varnosti posameznika, saj so grožnje izrečene v nasprotju z zahtevami medijske na eni strani in pravne zakonodaje na drugi. Sankcije proti uredniku (ali novinarju) bi pomenile kršitev 20. in 21. člena zakona o medijih, ki pravi, da se novinarju zaradi izražanja mnenj in stališč ne sme poslabšati njegov položaj v uredništvu. Uredniku Bojanu Krajncu pa je bilo zagroženo, da bo zaradi neupoštevanja Programskih standardov suspendiran z dela. Toda programski standardi po sebi ne vsebujejo postopkov izvedbe za ugotavljanje, kaj je vsebina kršitve in še manj, kakšna naj bo »ustrezna« kazen. Zato je postopek proti uredniku nevzdržen ne le po medijski, temveč tudi pravni liniji.
Za odpoved delovnega razmerja (oziroma suspenz) bi bilo treba izpeljati zakonsko določen postopek, toda po zakonodaji mora zaposleni biti seznanjen z njim, kršitev Programskih standardov pa ne more predstavljati kršitve delovnih obveznosti, ker pravno ni izvedljiva in je tudi sicer nesmiselna. Razen tega, ker se je govorilo o disciplinski sankciji, 175. člen zakona o delovnih razmerjih pravi, da ta ne sme trajno spremeniti delovno-pravnega položaja delavca. Disciplinsko odgovornemu delavcu lahko delodajalec izreče le opomin ali druge sankcije, če bi bile določene s poklicno kolektivno pogodbo. Teh pa v njej ni predvidenih zaradi jasnih določb iz zakona o medijih, ki sem jih že navedel.
S takšnim postopanjem odgovorni na RTV Slovenija škodujejo izvajanju programske vsebine (kar so gledalci gotovo opazili in se čudijo, po kakšnih merilih se nekatere vsebine umikajo), obenem pa posledično tudi na programski svet RTV Slovenija, ki bdi nad njimi in njenimi standardi. Vodstvo RTV Slovenija zato sprašujem, kdaj se bo do ravnanja odgovornega urednika ogradilo in uredniku oddaje Hri-bar dovolilo, da lik »reporterja Surle« kot umaknjeno vsebino ponovno vrne vanjo? S tem bo popravilo napako grobega posega v avtonomijo novinarskega in uredniškega dela. Hkrati sprašujem, kdaj bodo odgovorni umaknili pravno nevzdržne obtožbe (ali grožnje) uredniku Bojanu Krajncu?
Predlagam, da o tej akutni zadevi razpravlja programski svet na svoji naslednji seji (ki bi po poslovniku, ki se znova krši, morala biti že pred 17. septembrom 2008).
dr. Boris Vezjak
član programskega sveta RTV Slovenija
21. 10. 2008