Nekateri mislijo, da ima avtor tegale sosednjega siol bloga obupen slog. Kakšno obupno pretiravanje, Dimitrij Rupel nima nobenega sloga (pač pa ima slabega avtor tegale). On pač piše zaradi pisanja, ne zaradi sloga. Vleče ga, da piše, malce skribomansko. Zato se v njegovo pisavo vpisuje zgolj čista, toda izpraznjena volja do pisanja, oropana forme in olajšana sloga. Zapisi sledijo premočrtnosti misli, so enostavni, skoraj brez odvisnikov, nekomplicirani in predvsem pripovedni. In najpomembnejše: velikokrat dobro plačani. Po zagotovilih ministrstva za zunanje zadeve je minister prejel na kolumno v Delu čez 400 evrov honorarja. Kar znese 800 evrov na mesec. Ampak zdaj tam ni več šefa Jančiča in zato tudi ne Rupla. Za SIOL, nekoliko logično blogovsko nadaljevanje, pravzaprav kar trajno rešitev problema, ne vemo.
Slog pisanja pri Ruplu torej ni kar tako enostaven, temveč je enostavnost rezultat pisateljskega gona. Gospod piše, da piše, ni toliko pomembno, kako in kaj. V tem smislu je njegovo početje prisilno in prav v tem tiči razlog podobnosti šolskemu prostemu spisu, tj. popreproščenemu pripovednemu stilu kakšnega osnovnošolca prvih razredov. Tudi ta vrti pero, ker mora pisati, recimo: »Zjutraj sem se vstal, se pretegnil in pogledal skozi okno. Čakalo me je presenečenje. Videl sem samega sebe. Stal sem na soncu sredi ulice, doma pa noč.« Tule.
Razlika je seveda v notranjosti in zunanjosti prisile. Osnovnošolca silita v ustvarjanje učiteljica oziroma sistem, zunanji minister pa ne rabi takšne palice. Prav to dejstvo vsaj malce razloži, čemu so se blogerji na začetku tako množično spraševali, ali je Dimitrij Rupel res njihov sobloger. Ne le zaradi politične pomembnosti, tudi zaradi slogovnih »domačih« značilnosti. Rojeni bloger, ki je pogrešil v svojem poslanstvu?
Na prvi pogled bi se zdelo, da ministra skribomansko poganja – in tole je zdaj ugibanje – prepričanje o dragocenosti njegovega mnenja in pogleda. Želja sporočiti ju bralstvu, da česa ne bi zamudilo. Pa ni tako, kajti odsotnosti sloga sledi še mlahava prezenca misli in argumentacije. Namesto kakšne »stream of consciousness« Rupla vodi plitkost mišljenjske napetosti – ko piše, pretežno navrže kakšno misel zgolj kot antipod neki drugi, ki jo je srečal ob asociaciji. A le zato, ker se je je spomnil, ko je pisal. Trditev je malo, argumenti niso v ospredju. Vsi, prvi in drugi, so omenjeni mimogrede. Odgovori so samoumevno predpostavljeni, manko zakriva s praznimi, retoričnimi vprašanji: »So Evropejci pripravljeni nanjo? Ali je Slovenija uspešna država? Je njena politika prava?« In če kaj trdi, ne zapiše, so to gotovo ruplizmi.
Kar Rupla vodi, je preprosto biti zraven. V pisanju, v politiki, v diplomaciji. Pravi, da piše o umetnosti. Kvintesencialna nepogrešljivost, brez-mene-ne-gre. Poza pričevalca, očividca, historja. In to nam želi povedati. Ali zapisati.