Nekateri mislijo, da ima avtor tegale sosednjega siol bloga obupen slog. Kakšno obupno pretiravanje, Dimitrij Rupel nima nobenega sloga (pač pa ima slabega avtor tegale). On pač piše zaradi pisanja, ne zaradi sloga. Vleče ga, da piše, malce skribomansko. Zato se v njegovo pisavo vpisuje zgolj čista, toda izpraznjena volja do pisanja, oropana forme in olajšana sloga. Zapisi sledijo premočrtnosti misli, so enostavni, skoraj brez odvisnikov, nekomplicirani in predvsem pripovedni. In najpomembnejše: velikokrat dobro plačani. Po zagotovilih ministrstva za zunanje zadeve je minister prejel na kolumno v Delu čez 400 evrov honorarja. Kar znese 800 evrov na mesec. Ampak zdaj tam ni več šefa Jančiča in zato tudi ne Rupla. Za SIOL, nekoliko logično blogovsko nadaljevanje, pravzaprav kar trajno rešitev problema, ne vemo.
Slog pisanja pri Ruplu torej ni kar tako enostaven, temveč je enostavnost rezultat pisateljskega gona. Gospod piše, da piše, ni toliko pomembno, kako in kaj. V tem smislu je njegovo početje prisilno in prav v tem tiči razlog podobnosti šolskemu prostemu spisu, tj. popreproščenemu pripovednemu stilu kakšnega osnovnošolca prvih razredov. Tudi ta vrti pero, ker mora pisati, recimo: »Zjutraj sem se vstal, se pretegnil in pogledal skozi okno. Čakalo me je presenečenje. Videl sem samega sebe. Stal sem na soncu sredi ulice, doma pa noč.« Tule.
Razlika je seveda v notranjosti in zunanjosti prisile. Osnovnošolca silita v ustvarjanje učiteljica oziroma sistem, zunanji minister pa ne rabi takšne palice. Prav to dejstvo vsaj malce razloži, čemu so se blogerji na začetku tako množično spraševali, ali je Dimitrij Rupel res njihov sobloger. Ne le zaradi politične pomembnosti, tudi zaradi slogovnih »domačih« značilnosti. Rojeni bloger, ki je pogrešil v svojem poslanstvu?
Na prvi pogled bi se zdelo, da ministra skribomansko poganja – in tole je zdaj ugibanje – prepričanje o dragocenosti njegovega mnenja in pogleda. Želja sporočiti ju bralstvu, da česa ne bi zamudilo. Pa ni tako, kajti odsotnosti sloga sledi še mlahava prezenca misli in argumentacije. Namesto kakšne »stream of consciousness« Rupla vodi plitkost mišljenjske napetosti – ko piše, pretežno navrže kakšno misel zgolj kot antipod neki drugi, ki jo je srečal ob asociaciji. A le zato, ker se je je spomnil, ko je pisal. Trditev je malo, argumenti niso v ospredju. Vsi, prvi in drugi, so omenjeni mimogrede. Odgovori so samoumevno predpostavljeni, manko zakriva s praznimi, retoričnimi vprašanji: »So Evropejci pripravljeni nanjo? Ali je Slovenija uspešna država? Je njena politika prava?« In če kaj trdi, ne zapiše, so to gotovo ruplizmi.
Kar Rupla vodi, je preprosto biti zraven. V pisanju, v politiki, v diplomaciji. Pravi, da piše o umetnosti. Kvintesencialna nepogrešljivost, brez-mene-ne-gre. Poza pričevalca, očividca, historja. In to nam želi povedati. Ali zapisati.
Za las si me prehitel Boris.
Tudi jaz sem že imel koncept v glavi in sem se ga hotel lotiti na podoben način.
. . . komentarji pod kolumno in drugačna mnenja ga ne motijo in nanje ne bo direktno odgovarjal.
Le omenil jih bo v enem izmed naslednjih kolumen in še to pavšalno in neprizadeto.
Ja, največji užitek je povedati tisto, kar je na jeziku vseh. 🙂
Takole
http://dimitrijrupel.blog.siol.net/2007/10/03/spet-doma/#comments
Rupel znova ni imel sloga. Tisto, s čimer ga nadomešča, ker ga imeti NE MORE, je zunanji, popreproščeni, javni, medijski diskurz. Tokrat je bil spet doma in počutil se je kot pri Mariu Galuniču.
Boris, če si ti avtor, kot domnevam, je to ena najboljših. Nisem imel na jeziku, se mi gabi. Ampak ko sem si ogledoval sobotne kolumne, sem natanko tako strmel in se spraševal, kaj je s tem blogerjem narobe. Rekel bi, da je šele zdaj zares postal bloger. Prej je bila prva oseba skromnostna in eksemplarična, zdaj je avtentično privatna. Ampak to je bolj stvar percepcije. Ali lahko kdo reče, da ni šlo ves čas za blogerja?
Marko, še dobro, da ne bereš njegovih knjig.
Dvomim, da bodo blogerji Rupla objeli kot svojega, nekateri imajo vendarle boljše mnenje o sebi in predvsem o bloganju. 🙂
A najhujše šele pride: pomisli, da je & postane slovenska zunanja politika temu podobna? Ali če hočeš: se ni bloganje začelo že z vilensko izjavo?
Poglej na spletno stran MZZ in videl boš, da je blog v njegovem srcu. 🙂
Slog gor ali dol, minister ne razume delovanja bloga (ali pa še predobro?), jaz sem mislil, da bo prišlo do izmenjave mnenj, to kar počne minister pa je navaden PR monolog.
Drži, vendar to ni več njegova krivda, temveč je žogica na strani blogerjev, ki tega monologa ne znajo ustaviti. Mimogrede, samo dejstvo, da minister bloga, bi lahko blogerji in javnost izkoristili na prenekateri način.
Pri celi stvari je nenavadno, da me ob branju gornjega teksta sploh ni zamikalo, da bi šel gledat, na kaj se odziva. Mi lahko verjamete? Nisem kliknil, častna beseda; še več: na to čudno dejstvo sem pomislil šele danes, ko sem se vrnil na tole stran. In glej, spet nisem kliknil. Nekaj možnih razlag:
– zunanja politika me premalo zanima;
– nisem pravi bloger in rajši počakam, da blogi izidejo v knjigi;
– Boris ni pravi bloger, ker tudi on piše samozadostne bloge — v bistvu na nič ne referira, pa se izgovarja, da tam itak ničesar ni.
Marko, mislim, da si zgolj en klik od pravega odgovora…:)
Sicer pa je zgodba z mojim bloganjem taka: oddal sem rokopis za knjigo o sprosceni Sloveniji v sept. leta 2006 in oktobra mi je postalo jasno, da bo izid posteno zamujal. Izsla je junija 2007. Ker knjiga evidentira sproscene rabe sproscenosti, se mi je zdelo vredno to beleziti. In sem se odlocil za javno belezenje, ces morebiti bo to se koga zanimalo.
Sicer pa se mi zdi, da razumes in uporabljas “bloganje” v izrazito homonimnem smislu. Tudi meni se gabi prebiranje profanega in deintimizirajocega cvekanja, ki na blogih pac prevladuje. V skladu s poslanstvom “spletnega dnevnika”. A blogi so lahko bistveno vec, lahko so enostavno spletne strani. Mene bo recimo nekdo tezko preprical, da tale blog
http://medijski.blog.siol.net/
ni precej koristen. (ne vem, zakaj mi gre ob tem na smeh)
Marko, res nekoliko predpostavljam tvojo averzijo, ampak mogoce bi moral omehcati svoje dojemanje bloga? Mogoce pa vsi nis(m)o “samozadostnezi”? (aja, ne zate, ampak zame je to dobra karakterizacija povprecne blogerske motivacije)
🙂
stvar je delikatna. Res sem bloganje omenjal po nemarnem. Ampak bilo je zanalašč: stereotip blogerja je pač narcis ali osamljenec. Je pa nerodno: človek skuša subtilno zafrkavati enega blogerja, pa ponesreči užali drugega (ali kar vse??). Ne, ne, tu je stvar jasna: v enem primeru gre res za samozadostnost, v drugem pa samo za kratek izstop iz neposrednega in hvalevredno nesproščenega družbenega angažmaja (da ne rečem za kratko sprostitev).
Delati distinkcijo v pomenu izrazov “blog” in “spletni dnevnik” je bedasto. Dnevnik v tem primeru je namreč slovenska ustreznica angleškega loga – to je računalniške datoteke, v kateri so aktivnosti zapisane v časovnem zaporedju.