Sproščeni diskurz je v Sloveniji že čisto opešal, zato pa rad znova oživi, ko se njegovi junaki spominjajo slavnih bitk iz ne tako davne preteklosti. Heroji novega zakona o RTV, predvsem tandem Branko Grims – dr. Vasko Simoniti, niso nobena izjema, kvečjemu garancija za retorično plitkost.
Referendum o novem zakonu o RTV si bomo zapomnili po neverjetni intenzivnosti abotnosti, arogance in sprenevedanja. Po dobro delujočem stroju, ki lahko sprejme vsak zakon in zmelje vse pred sabo. Medijska stroka, domača in tuja, ni veljala nič, bila je takoimenovanizirana. O tem postopku smo pisali tule, tule in tule.
Zato je, jasno, Simonitijevo ministrstvo in verjetno on osebno obudilo taisto zlajnano diskreditacijo ob odzivu dva dni nazaj. Na obtožbe o politizaciji je namreč odgovoril:
RTV Slovenija še naprej ostaja institucionalno in uredniško samostojen javni zavod, kljub pavšalnim in z dejstvi nepodkrepljenim vsakodnevnim obtožbam nekaterih tako imenovanih medijskih strokovnjakov…
Zabavno še zlasti zame, ker sem prav dva dni pred tem v Delov poštni predal odvrgel pisemce, v katerem hvalim odločitev za objavo zapisa dr. Marka Milosavljeviča in ob tem jasno zapisal: »tako imenovanega medijskega strokovnjaka«. No, čez kakšen dan bomo videli, če ga bo Delo objavilo, a za vsak slučaj ga pripenjam. Če ne bodo imeli časa ali prostora, ker ravnokar podpisujejo peticijo zoper cenzuro, bom še razumel.
PP 29
Odmev na zapis dr. Marka Milosavljeviča
Delova Sobotna priloga, 22. 9. 2007, str. 14-15
Strinjam se z zapisom »tako imenovanega strokovnjaka«, dr. Marka Milosavljeviča, o več kot le otipljivo nevarnih posledicah uveljavitve novega zakona o RTV, kot jih lahko retrospektivno preštevamo ob drugem letu referenduma. Rad bi pozdravil odločitev urednikov Dela za objavo tega kritičnega prispevka, saj si ga v tem časopisu še nekaj mesecev nazaj nekateri nismo znali najbolje predstavljati.
Čeprav nam akterji zakona še zmerom vladajo in niso niti za korak pripravljeni priznati svojih zmot, bi kot svež član programskega sveta, ki je nadomestil že obupane svetnike, želel opozoriti na nesrečno okoliščino, da je v zadnjih dveh letih vlogo velikega zaveznika v igri mimikrije in sprenevedanja odigral prav niz provladnih medijev, ki je bolj ali manj hoteno varoval interese oblastnikov.
K sreči so zgode in nezgode okoli referenduma, med drugim, bogato dokumentirane v zborniku Liberalne akademije pod naslovom Medijski mrk (širša javnost ga ne pozna; žal še en projekt medijskih cenzorjev). Brez dopuščanja poštene javne in strokovne razprave – obeh, resnici na ljubo, že v kali zavrnjenih v ošabnem stilu avtorja zakona in vladajoče elite – je bila zakonu politična zloraba tako rekoč položena v zibelko.
Delovanje javnega zavoda lahko legitimno presoja in usmerja najširša slovenska javnost. Na državljankah in državljanih je, da se končno odločijo, ali jih argumenti »tako imenovanih strokovnjakov« in vedno obširnejša evidenca o pravilnosti njihovih ugotovitev tudi prepričajo. Če so jih ali jih bodo, potem bodo dali prav tistim, ki trdimo, da je treba zakon čim hitreje zamenjati. Za to, da bi državljane prepričali, pa seveda potrebujemo medije, ki jim resnice o stanju v RTV hiši in usodah njenih novinarjev ne bodo prikrivali.
Objavljeno! Da ni morda kaj narobe… 🙂
Verjetno je malce pomagal spremni dopis, ki je vseboval en stavek:
Spostovani, obicajno me v Delu cenzurirate, danes pa vas prosim, da naredite izjemo.