Neverjeten blef Barbare Brezigar

Človek takšno sprenevedanje težko pogoltne. Ravnokar poslušam posnetek, kako Brezigarjeva uvede dvojna merila glede tega, kako ravna vrhovno državno tožilstvo tedaj, ko se nanj naslovijo.

Prvič ravna takole: če se nanj naslovi varuh človekovih pravic, potem je brez veze. Njegova prošnja ima status neobveznega pisma. Matjaž Hanžek bi se moral vendar nanjo obrniti tako, da bi vložil kazensko ovadbo, če želi, da ga bodo resno jemali in preiskali navedbe.

Drugič ravna takole: če se nanj naslovi kdo drug in če kaj piše v medijih, to velja, kot v tem primeru, za »glas o kaznivem dejanju«. Tule je zgodba po tistem, ko jo je v medijih sprožil Hanžek, češ da družino Strojan policija nadzira nezakonito. Pisal je Brezigarjevi, zgodilo se ni nič. Takrat, februarja letos, se je vrhovna državna tožilka branila:

»Ob upoštevanju navedb omenjenega časnika ter dejstva, da je izjavo o policijskem nadzoru podala informacijska pooblaščenka in da ta izjava izhaja iz policijskih zapisnikov, je Brezigarjeva odredila, da te navedbe “smatramo kot glas o kaznivem dejanju“«.

Ja, še pomnimo, tovariši. Takrat je šlo za to, da se utiša Hanžka, da se ga delegitimira:

»Vrhovna državna tožilka je po preveritvi navedb in zapisov policijskih dnevnikov odgovorila, da niso zaznali sumov kaznivega dejanja, kot tudi ni podatkov, da bi šlo za kakršne koli prikrite preiskovalne ukrepe. Ob tem je Brezigarjeva še poudarila, da v tem primeru ni šlo za kazensko ovadbo, temveč le za dopis, v katerem je Hanžek povsem korektno spraševal, kako takšno situacijo ocenjuje državno tožilstvo.«

Brezigarjinina bleferska igra temelji na pravno nori tezi (dve verziji, ena šibkejša, druga močnejša, obe v mejah norosti):

a.     1. Tožilstvo ukrepa le, če nekdo »pravilno« vloži kazensko ovadbo, samo po sebi nima pristojnosti in je nemočno

b.    2. Tožilstvo lahko zazna sum kaznivega dejanje zgolj, če je (pravilno) vložena kazenska ovadba.

Dodatna norost je ta, da Brezigarjeva zazna »glas o kaznivem dejanju« v zapisu časopisa in izjavi informacijske pooblaščenke, v varuhovi pa ne. Varuh je namreč prav tako sam vpogledal v policijske zapisnike, na to dejstvo se je tudi skliceval! Kje je tu potem razlika, ki bi rezultirala v različnem postopanju?

Včeraj (14. 9. 2007) pa je tožilka ponovila zgodbo o tem, kaj da je prejela od Hanžka in zakaj je temu primerno postopala. Tule je transkript, vreden učenja na pamet:

»Prejeli smo pismo, v katerem nas prosi, ali smo zaznali znake kaznivih dejanj. Če bi vsako pismo obravnali kot kazensko ovadbo, potem bi bilo teh kazenskih ovadb kar tisoče in tisoče več, kot jih je dejanskih. Tako da to ne dopušča nobene možnosti, da bi šlo tu za kazensko ovadbo. Šlo je za vprašanje in varuh je dobil odgovor. Kasneje, ko pa se je pojavilo v medijih, da naj bi se policija ukvarjala s povsem intimnim življenjem družine, takrat pa smo to zaznali kot glas o kaznivem dejanju in takrat pa smo odreagirali in zadevo v celoti preverili in tudi o njej v celoti odločili, tako da ni več o čem odločati, tožilci smo odločili v okviru svojih pristojnosti in dokler bom tožilka jaz, bomo to tudi počeli.«

Če pustimo ob strani kontekst diskvalifikacije Kosove komisije in mnenja Pravne fakultete (o tem kdaj drugič), nekaj ugotovitev v ne-tako-ironični parafrazi, za drugega ni moči:

Varuh je eden izmed tisočih, nič več nič manj. Sam si je kriv, ker ni vložil kazenske ovadbe. Če zgolj sprašuje, se pač ne bomo poglabljali, ni časa. Če kaj piše v medijih, je pa to nekaj drugega. To je resno, ne tako kot varuh. On je neresen. On ni prinašalec glasu o kaznivem dejanju. On je … on je nestrpen.