Diskurza z Zbora se je navlekel tudi On. Janša je nekaj dni nazaj govoril o visoki gospodarski rasti kot nečem, kar je učinek »sprostitve davčnega vijaka«. Toda potem je storil napako. Ker bi moral kot realizator ideološkega programa sproščanja verjeti vanjo in sproščenost jemati zares, se je temu odpovedal. Nasedel je na diskurz oponentov, ki sproščenost hipetrofično uporabljajo le še v ironičnih podtonih: tudi sam jo je začel ironizirati.
Prvi primer. Janša trdi za opozicijsko LDS, da je sproščeno razpadala. Komentar ni potreben:
»Jasno je, da je na tej podlagi potem prišlo do določene užaljenosti, raznih pisem, pravih in lažnih, temu se skuša dati bistveno večji poudarek, kot ga zadeva ima, in se dejansko skušajo prikrivati temeljni vzroki, zakaj je do tega prišlo. Stranka je pač s to spremembo statuta pravočasno, preden bi se kar koli dramatičnega zgodilo, preprečila, da bi SDS doživela usodo, ki jo je v preteklosti že neka druga stranka, ki je zadnje leto sproščeno razpadala.«
Drugi primer. Janša meni, da nasprotniki nimajo pravice govoriti o nesproščenosti. A pri tem implicira, da bi to govoril vsak, ki je na oblasti. (LOL!) Da bi denimo o njej govoril Pahor, ko bi bil ali ko bo na oblasti:
»Nihče v tej državi nima pravice, da vsako stanje, ko ni on sam na oblasti, proglasi za nesproščeno.«
Tretji primer. Janša brije norca iz nekoga, ki je menda nedovoljeno prisluškoval, s pomočjo svojega svetega koncepta:
»Očitno je, da so nam pač v preteklosti zelo sproščeno prisluškovali in da se danes s tem celo hvalijo.«
Prva in tretja raba sta očitno afirmativno ironični. Druga je kritika negativne ideološke rabe. Tu je shema štirih rab, med katerimi bi lahko razlikovali:
1. Afirmativna ideološka raba: »Sproščenost je super in mi smo njeni heroji, dajmo naši.«
2. Negativna ideološka raba: »Niste dovolj sproščeni, vi ste heroji nesproščenosti, pravi heroji smo mi, dajmo naši.«
3. Afirmativna ironična raba: »Mater ste danes sproščeni, a ste zopet Mladini skenslali oglaševalce in prevzeli Večer?«
4. Negativna ironična raba: »Mater ste danes nesproščeni, a vam je Šrot speljal Delo ali je to zaradi nelojalne golfistke ASK?«
(komentar na nekaj zadnjih zapisov na tem blogu)
hahaha, bruh-hahaha! (se opravičujem za svoj smejalni izpad, ampak ko človeku zmanjka solza in volje za sledenje politiki in retoriki mu ostane samo še histeričen smeh… klinc pa moji možgani, zakaj nisem neuki in od sveta izolirani preprostež? življenje bi bilo toliko lažje…)
razumem, zakaj je bil vpeljan termin “sproščenost”. razumem tudi, zakaj je bilo treba termin pomensko povsem izprazniti. ampak sproščeni sprostitelji so se začeli tudi sami izgubljati v megli, katero so spustili na politično prizorišče in nič ni videti, da bi vedeli, v kateri smeri se skriva rešitev (ali pa vejo, vendar tega nočejo pokazati).
se samo meni zdi, da je že nekaj časa glavni (da ne rečem skoraj edini) argument, zakaj bi morali JJu podeliti še naslednji mandat v vladni palači sproščenost? (in seveda še vedno nisem zares izvedel, kaj sproščenost sploh je, da ne omenjam tiste slavne izjave, da je sproščenost namenjena samo zmagovalcem, vsem ostalim pač ne? in takoj za tem prileti okoli ušes očitek, da nisem sproščen… kaj očitek, to je postala že žaljivka, še težja od nekdanje žaljivke “salonski marksist”)
sem bil prepričan, da je paternalizem kot filozofsko-politični koncept že zdavnaj preživet, vendar sem se očitno zmotil; očitno prihaja v slovenijo z velikimi koraki in s ponosno dvignjeno glavo. in misli mi ponovno nehote uhajajo k stricu freudu, k ojdipovemu kompleksu, totemu in tabuju, k zgodovinski ideji, da je oblast dana od boga in da je oblastnik (neke vrste) božji namestnik na zemlji, zato je upor nemoralen… hm, morda prihaja čas, ko bo treba ponovno kastrirati Očeta?
Težko ga bo kastrirati, Urška bo jokala.
Menim, da (še) ne bom razkril preveč, če omenim, da bi ob morebitni kastraciji slovenskih Očetov(a) vsaj nekdo zelo neposredno občutil njih (Njega) odhod. Situacijo poznam zelo dobro, zato si to upam trditi.
Sicer pa, a ni o psihološkem profilu Velikega Vodje – politika, pisala že pred več kot desetletjem Spomenka Hribar? Vse njegove reakcije in brezmadežna lik in delo, ki ga zadnje mesece lansirajo njegovi PR-ovci, srži njenega pisanja že ves čas le nemo pritrjujejo. O zelo sproščeni vsebini Frangeževe Kaj nam pa morete, pa ne z leve ne z desne nobenega komentarja. Zanimivo!?
revolucija pač žre lastne testise… pardon, sem hotel reči otroke. in urška bo morala pač ugrizniti v blazino ter v osamljenih nočeh misliti na slovenijo. za narodov blagor pač.