V Gabrovici pri Črnem kalu je bila 26. maja 2007 slovesnost v spomin na tragičen požig partizanske vasi Gabrovica pri Črnem kalu in poboj domačinov.
Govor Milana Kučana, hkrati tudi odgovor na nedavne očitke Janeza Janše glede Kučanove povezanosti s Sovo, operira s tremi rabami »sproščenosti«:
Sproščenost je vzdušje:
»Prostor človekove politične in socialne svobode se prej oži kot širi. Vzdušje v državi ni sproščeno. Med ljudi se je marsikje zalezel strah. Bojijo se za službe, za posle, bojijo se politike in negotovosti, ki jo povzroča.«
Sproščenost je demokratičnost družbe in svoboda posameznika:
»Smiseln je dialog o tem v celotni družbi. V kakšni družbi in v kakšnih medsebojnih odnosih želimo živeti, kakšne vrednote želimo v njej uveljavljati, o tem je vredno iskati večinsko soglasje. Vendar je do tega možno priti le, če je mnenje državljanov zaželeno, če ga smejo povedati,
če se ne bojijo govoriti ne v svojem kraju ne v svojem podjetju ne v občini in ne državi. Zato je vprašanje sproščenosti pravzaprav vprašanje demokratičnosti družbe in svobode posameznika. O tem zadnje čase govori predsednik države. Opozarja na zaskrbljujoče pojave, ki jih zaznava. Zaznavamo in čutimo jih gotovo vsi, vsakdo na svoj način. Zato o njih ne moremo molčati in predsednik države pri svojem opozarjanju nanje ne sme ostati sam.«
Sproščenost je ustvarjalnost (karkoli):
»Oglasil se bom, ko bom mislil, da se v slovensko družbo vračajo metode, navade in politične prakse, ki so bile značilne za tisti nekdanji čas in družbo, ki smo jo zapustili, ker ni bila odprta in demokratična, ker ni dopuščala svobode za vse, ker ni vzpodbujala ustvarjalnosti in tekmovalnosti in ni zagotavljala varnosti človeka. Ker ni bila sproščena. Oglasil se bom, ko bom presodil, da se odmikamo od vrednot, ki so nas vodile v tistem času in ki so nas v tisti najzahtevnejši preizkušnji nacionalne in človeške odgovornosti povezale v trdno in solidarno skupnost, v nacijo, katere zrelost je priznaval in cenil ves demokratični svet.«
se še komu od groze naježijo kocine zaradi dejstva, da mora BIVŠI predsednik zagovarjati AKTUALNEGA predsednika in njuno pravico do mnenja, govora ter izražanja stališč pred predsednikom vlade? ki ima polna usta svobode govora, mišljenja ter sproščenosti, kadar ga seveda svoboda govora, misli ter izražanja mnenj ne ogrožajo? hm, kdo pa je prvi politik v državi, da si sploh upa JAVNO nekomu kratiti te pravice, še posebej pa bivšemu in kar se mi zdi še dosti huje – aktualnemu predsedniku države?
spomin mi nehote beži k francoski zgodovini, k dvema citatoma: “država sem jaz!” in k tistemu, kateri morda še nekoliko bolj opisuje aktualno slovensko politiko: “za menoj potop!” heh, duh ludvika XIV in duh ludvika XV sta še kako zelo živa, ne vem pa, ali bi se zaradi tega smejal, bi bil bolj primeren jok, morda pa popolna apatija (s čimer bi morda le ohranil kanček sproščenosti v svojem duhu)? morda je sedaj primeren čas za brisanje prahu iz freudovih knjig, morda bi potem razumel dogajanje in frustracije tam, kjer jih ne bi smelo biti? pa vendarle so?
vsekakor upam, da bom čez 210 dni lahko ljudem okoli sebe zaželel “srečno 2008” in ne “dobrodošli na živalski farmi v letu 1984.”