Trenutni zaplet okoli izbire guvernerja je postal vroč v trenutku, ko so Janšo nekateri ujeli na laži. Vsaj Anton Rop je Janši jasno rekel, da laže. Drnovšku naj bi odsvetoval izbiro Mencingerja in premier je takšno vpletenost hitel zanikati, Drnovšek pa potrjevati. V današnji izjavi za javnost, poslani iz kabineta predsednika vlade tukaj, beremo tole:
»Predsednik vlade Janez Janša je na novinarski konferenci v torek, 13. februarja 2007, zanikal nekatere trditve, češ da sta vlada ali pa on osebno zavrnila kateregakoli kandidata za guvernerja Banke Slovenije ter dodal, da o tej zadevi ni bilo nobenih formalnih posvetov med njim in predsednikom republike. Takšno govorjenje je sicer že samo po sebi logičen absurd glede na dejstvo, da vlada o imenovanju guvernerja BS sploh ne odloča.«
Dve zvijači gospoda Janše: prva manipulacija je dodan poudarek na »formalnih« posvetih. Teh res ni bilo, ampak nihče ni niti trdil, da so bili. Vsi vemo, da so prav nasprotno bili neformalni! Iz tega, da jih ni bilo, še ne sledi, da Janša kandidata ni zavrnil.
Temu je posvečena druga manipulacija (oziroma razširitev prve), ki se eksplicitno sklicuje na logiko, zato bodimo pozorni: »Logični absurd je, da bi vlada ali Janša zavrnila kandidata (Mencingerja), ker da vlada o imenovanju guvernerja sploh ne odloča.« Sklepanje je očitno zgrešeno, lahko pa ga razumemo kot ekvivokacijo ali kot ignoratio elenchi:
»Ker vlada o imenovanju guvernerja ne odloča, Janša ni mogel zavrniti kandidata.«
V kabinetu predsednika varajo in manipulirajo s tem, da imajo v mislih formalnopravno zavrnitev, medtem ko je bila tista, ki jo je doživel Drnovšek, neformalna in telefonska. V tem smislu je to ekvivokacija.
Ignoratio elenchi je kot drugo možno branje v tem, da Janša lahko zavrne ali odsvetuje izbiro nekega kandidata – nenazadnje je to tudi sam posredno priznal, ko je izjavil, da Mencinger ne bo dobil zadostne podpore v parlamentu – četudi o tem ne odloča. Poudarek je na vezniku ker: ker formalno o tem ne more odločati, to še ne pomeni, da ga ni neformalno zavrnil, kajti odločanje ni relevantno. (In še, mimogrede: če ne odloča, čemu sta se potem Janša in Drnovšek o tem sploh pogovarjala in zato pristala na pogovor?) Ignoratio elenchi smo v zadnjem času slišali že večkrat, nazadnje tudi v na tej strani obravnavanem primeru Ruplove hiperamnezije glede odsvetovanja romunskemu ministru, da opravi intervju z novinarjem. Rupel je dejal (v parafrazi):
»Ker sem le slovenski minister, nimam te moči, da preprečim nek intervju.« Naslednja smešnica iz Janševe izjave je tale:
»Tudi nekatere druge trditve predsednika republike oziroma predsednika Gibanja za pravičnost in razvoj so ali popolnoma neresnične ali pa popolnoma neresne, vendar jih nima smisla komentirati, kajti njihov avtor jih je v že omenjenem intervjuju pojasnil sam, ko je izjavil: »Ker so me to še kar naprej spraševali, sem v nekem trenutku rekel: dobro, očitno si želijo nekaj zmede. Pa sem napravil malo zmede!« Slovenija si zasluži, da bi vsi, ki opravljajo visoke državne funkcije in ki so prisegli, da bodo delali za njeno blaginjo, delali vestno in odgovorno. Zmeda je zadnje, kar se od njih pričakuje.«
Janša predsedniku države podtika to, da vnaša zmedo, dela nevestno in neodgovorno. Vendar pa se Drnovškov odgovor jasno nanaša na javne ocene glede njegove vnovične kandidature za predsednika države in nič drugega. Kandidatura pa je njegova osebna izbira in nima nič opraviti z izbiro guvernerja ali njegovim siceršnjim delom. Kar stori Janša, je to, da Drnovšku podtakne njegovo oceno o »premišljenem vnašanju zmede« in ga škodoželjno razširi na celotno področje njegovega ravnanja, da bi ga oblatil. Napaka je non sequitur tipa secundum quid et simpliciter.