Slivnik o tem, kako je na banketu videl Kučana

Sploh mi noče izginiti izpred oči: po hribarjansko inscenirani realni šov na ponovoletnem sprejemu, o katerem smo poročali tukaj in tukaj. V četrt-pijanem stanju nam nekaj vrlih protagonistov »kao« prijetno šepeta nekatere zakamuflirane resnice o medijski stvarnosti in še čem. Pojava Danila Slivnika, vedno bolj podobna karikaturi iz Hri-barja, mora odgovarjati na novinarkino sproščeno poizvedbo: 

»A v tej dvorani pogrešate poleg Kučana še koga?« 

Slivnik ji nenadkriljivo, sicer rahlo utrujeno od pijače in steklenih oči, pojasni:  

»Saj vidite, da itak vedno manjka kdo. Jaz mislim, da bo res tko, da na koncu bo mogoče samo še eden. Potem ne vem sicer, kaj se bo zgodl, da bo samo še eden…ampak tu se vedno neki dogaja.« 

Nagradno vprašanje: kaj neki se dogaja in kaj neki se dogaja v Slivnikovi glavi? Kaj je hotel tip, za božjo voljo, povedati? Vzemite is čas in si posnetek oglejte tukaj. 

Prva možnost razlage njegovega veličastnega loka misli je relativizacija manjka novinarjev ali drugih navzočih: novinarka sprašuje po tem, kdo manjka. Odgovor Slivnika je, da itak vedno kdo izostane. Kar želi torej zatrditi, je golo dejstvo, da ljudje vedno manjkajo. Ampak ker mu to ni dovolj, ker želi zakriti zagatnost vprašanja in hkrati odgovoriti, avtokulpabilizirajoče taisto samoumevno dejstvo absolutizira in privede do konca: ne le, da vedno manjkajo, na koncu je manko popoln. Ko ljudje odidejo (domnevajmo, da ima to v mislih), potem ostane samo še eden. (OK, zakaj mora ostati »samo še eden«, ni jasno, ker lahko odide tudi ta. Ali pa je mogoče ta eden tako pomemben in ni kar enostavno čistilka?)

Od tod naprej Slivnik variira tega preostalega individuuma, eno enoto od človeka, z »dogajanjem« in dogodkom. Ko ostane ta eden, se več ne bo dogajalo. Temu on pravi, da »ne ve, kaj se bo zgodilo«. Tja, zgodilo se bo, da se ne bo nič zgodilo in ne bo dogodka. Ker en tip pač ni dogodek. In potem pride velikanski preobrat, turbofolk revolucija – kot je to sam poimenoval po zanj šokantni Jankovićevi zmagi na volitvah – v mišljenju: nedogodek je vendarle dogodek. Navidezno iracionalni sklep je namreč tak: »Torej tu se vedno nekaj dogaja«. 

Izpeljana ugotovitev ni preprosto butasta in butalska, temveč sledi svoji logiki. Povejmo naravnost: impozantnega zaključka ne morete razumeti brez Kučanovega klana in udbomafije. Zdaj je Slivnik končno odgovoril na novinarkino vprašanje: ko odštejete vse prisotne, vam ostane Kučan. Kučan je vedno prisoten, tudi če je odsoten. Kučan je ta eden, ki ostane. In ki poskrbi, da se nam dogaja. Kučan je alfa in omega paranoidnih blodenj. Majhen ekspoze o tem najdete tukaj. 

Zato lahko Slivnik že v naslednjem stavku navrže, vračajoč se na izhodiščno vprašanje (s čimer prizna, da je povedano zgolj njegov ekskurz v funkciji pojasnila): 

»Ja, Kučana ravno ne pogrešam, saj itak… (mrmranje) tko.« 

Slivnikovo priznanje moramo razumeti dobesedno: ne pogreša ga, ker je on pač zraven. Je itak na banketu. V intermundijih njegove glave.

P.S. Huh, pohitite z boljšo razlago, če vam ta ni všeč.

6 thoughts on “Slivnik o tem, kako je na banketu videl Kučana

Add yours

  1. Kaj je smisel vaše razlage, če pa vam do konca ni jasno, kaj je Slivnik povedal? Videti je kot filozofija zaradi filozofiranja. Skratka, praznoslavje praznoglavih praznobesednežev.

  2. Ne, ne, meni je jasno. Bodisi paranoja bodisi nesmisel.
    Je pa res, da najbolj praznoslavijo tisti, ki nicesar ne razumejo.
    Ti imajo praznik vsak dan.

  3. Dve možnosti, dve asociaciji o izvoru blodenj, ki pa nista v nasprotju s tvojo kasnejšo izpeljavo.
    a) Highlander: There can only be one. Verjetno je malo samotno, a ne, če
    po vseh bojih ostaneš sam samcat. Občutek gostitelja, ko vsi gosti odidejo.

    b) Stari vic o tem, kaj je v sefu šefa vzhodnonemške partije: listič z napisom:
    “Honeker, ti si zadnji. Ugasni luč!”

    Skratka: Kučan v Slivnikovi domišljiji zgošča (= v eni osebi reprezentira) dve spaki: po eni strani je “Honeker” =zadnji, ki bi še vztraljal v komunizmu.
    Po drugi strani je neumrljivi Highlander, kajti na koncu… “There can only be one”.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: