Pričakovano nagrajevanje Rimokatoliške cerkve, ki ga s takšno lahkoto izvaja aktualna oblast, se je skorajda zataknilo. Vlada je 27. decembra lani na dopisni seji sprejela sklep, s katerim se je s katoliško cerkvijo poravnala o odškodnini v višini 8,1 milijona evrov. A glej ga zlomka: obstaja protokol med mestno občino Maribor in mariborsko škofijo, v kateri se ta menda tej odpoveduje. In kaj zdaj? Jasno, treba je zanikati pomen protokola.
»Protokol vztrajno omenjata zgolj Mladina in Dnevnik. Ta dokument je iz časa prejšnjega sistema in je brez pravne veljave,« vztrajno zatrjuje direktor Zavoda A. M. Slomška dr. Ivan Štuhec in se sprašuje: »Kdo pa je leta 1986 vedel, da bo možno vračanje nacionaliziranega premoženja?« Po njegovem mnenju je ta protokol brez veze omenjati. »Če bi imel težo, sploh ne bi moglo priti do postopka denacionalizacije objekta na Vrbanski 30.«
Besede novinarja Tomaža Klipšteterja v Dnevniku so objavljene tukaj, protokol pa seveda ni bil nikoli razveljaven. Če je za Štuheca protokol neveljaven, je za predstavnika mariborske nadškofije Vojinovića protokol veljaven, ampak pustimo nedoslednosti v njej zaenkrat ob strani. Če ni, kako močan je torej argument, da je nastal pač v času komunizma, da je »dokument iz časa prejšnjega sistema in je zato brez veljave«? Štuhecova sproščena pravna razlaga, po kateri so stvari »prejšnjega sistema« neveljavne, tu spregleda tri stara načela v pravu, še zlasti v »lex mercatoria«:
a. »Pacta sunt servanda«, torej »Dogovorov se je treba držati«;
b »Volenti non fit iniuria«, torej »Ne dela se krivica tistemu, ki nanjo pristaja.«;
c. »Non concedit venire contra factum proprium«, torej »Ne moremo se sklicevati na naša trenutna prizadevanja, če jim nasprotuje naše lastno poprejšnje ravnanje.«
Slednje načelo se včasih imenuje »estoppel« – po njem je prepovedano ravnati v nasprotju z lastnimi izjavami. Toda glej težavo: ravnanje v nasprotju z lastnimi izjavami v Rimokatoliški cerkvi pretežno nikoli ni bil problem.