Ne vem, čemu se smemo zahvaliti, da so Slovenci končno začeli govoriti o svoji nestrpnosti. Ko poslušam politike in intelektualce te dni, se jim trenutna slovenska nestrpnost zdi samoumevno stanje, vredno najhujše graje. Podobno je z rajo iz ulice. Vaške straže so relikt te zaplankanosti, se vedno bolj strinjajo, do katerega se je treba povsem distancirati. Zdi se, kot da so se na točki obsodbe nestrpnosti končno našli in levi in desni. Zdaj bi jo vsi obsojali.
Da imamo opraviti z karseda abstraktno obsodbo, pustimo za hip ob strani. Vprašajmo se, ali je v primeru »romskega vprašanja« res bilo tako že od vsega začetka? Odgovor je na dlani: nikakor. Ambruški zaplet se je rodil 24. oktobra letos in doziranje ocen o nestrpnosti je bilo perfektno: nestrpnosti ni, ogorčenim domačinom naredimo največjo krivico, če jo prepoznamo! Ambruškega pogroma se za netoleranco ni smelo imenovati, še manj za takšne označiti Slovence. To pač ni bila nestrpnost, kot je poprej ni bilo npr. niti do izbrisanih (vsaj tako sta na vse kriplje svojčas decidirano prisegala akademika Drago Jančar in Tine Hribar. Še zdaj mi odzvanja v glavi tisti njun »To ni nestrpnost!«)
Tu je le bežen pregled nekaterih »highlights«, sicer bolj naključnih. Desničarski jurišniki so zatrjevali recimo naslednje: dr. Matevž Tomšič je obsodil levičarje, ki »prikazujejo nestrpnost slovenskega človeka«, seveda povsem neupravičeno. Tukaj. Ergo: nestrpnosti ni. Dr. Jernej Zupančič je obsojal tiste, ki »se trudijo najti elemente nestrpnosti.« Jasno da tam, kjer je ni. Tukaj. Ergo: nestrpnosti ni. Nekaj podobnega stori dr. Boštjan Turk tukaj.
Zgoraj imenovani Tomšič je odkril odvečnost razprave o netoleranci, tem nesrečnem orožju levice. »Ob vsem lamentiranju o nestrpnosti in agresivnosti, ki da se širi celo iz hrama slovenske demokracije.« Tukaj. Ergo: nestrpnosti ni. Da o njej ni smiselno govoriti, nas je prepričeval odgovorni urednik uravnoteženo cenzuriranega Dela pravi: »Zelo glasna obsodba nestrpnosti, ki da je glavni problem, sicer temelji na logiki, s katero zagat ni mogoče reševati.« Tukaj.
Tudi Delov novinar, nadarjeni Peter Rak, je sploh proti obsojanju nestrpnosti: »… akademski dušebrižniki, spet vrtijo stare obrabljene plošče o ksenofobiji in nestrpnosti. Prav zanima me, koliko teh salonskih modrijanov ima prijatelje ali vsaj znance med romsko populacijo, kdo bi s pristnim veseljem povabil na kavo dvajsetčlansko romsko družino, ki bi se vselila v sosednjo hišo, kdo uživa v romski kulturi z izjemo priložnostnega koncerta Lisztovih ali Brahmsovih variacij na ciganske teme.« Tukaj.
Kakopak presvetli premier nikoli do danes ni spregovoril o nestrpnosti svojih državljanov. Modro je molčal, po salonsko, kot bi rekel novinar. Kako bi le smel storiti kaj drugega, ko pa jih je vneto podpiral na antiromskih srečanjih še v letu 2004. Njegov minister Zver je tu in tam sicer zaznal kaj od tega, a nikoli preveč. Predvsem pa bi ločeval med ambruškimi stražami in vsemi ostalimi, ker pri teh nestrpnosti ni: »Toda velja poudariti razliko, da ti protesti niso izraz ksenofobije in nestrpnosti, saj ljudje na Strojanove ne gledajo več kot na romsko družino, temveč kot na združbo kriminalcev.« Tukaj. (Mimogrede, kako bi Zver pojasnil 30.000 klicev v oddajo Piramida, če ima Ambrus, ki je zanj edini »rahlo« nestrpen, le nekaj sto prebivalcev?)
Nestrpnost torej najprej ni bila, potem pa je nenadoma postala. Kaj se je zgodilo v percepciji Slovencev, da so zdaj končno spregledali? Saj so poprej bili nestrpni Mirovni inštitut, Liberalna akademija, varuh človekovih pravic in vsi po vrsti, tisti namreč, ki so obsojali nestrpnost? O tem smo že pisali tukaj. OK, zgodilo se je trpko spoznanje, da nestrpnosti in njenih učinkov ne moreš ustaviti, če jih ne poimenuješ in prepoznaš. Kar sicer na velja za vse: Janšev vojščak dr. Matej Makarovič bi raje od obsodbe nestrpnosti imel leporečenje, saj se sprašuje, čemu vse utemeljevati na »boju proti nestrpnosti. Zakaj ne na boju za strpnost, za medsebojno spoštovanje in za solidarnost?« Tukaj. Vmes se je res zgodila Piramida, ki jo je naredila za vredno sankcij (po tem in tem členu kazenskega zakonika). Za ambruške dogodke pa seveda še zdaj vsi blefirajo, kako protipravnosti ravnanja policije ni bilo: ne pri odselitvi in ne pri omejevanju svobode gibanja, ko se Strojanovi vsakih nekaj dni pač želijo kam zapeljati.
Za novorojene abstraktne borce proti nestrpnosti in rasizmu, kot zdaj temu pogumno pravijo celo najbolj zadrti desničarji (npr. Danilo Slivnik) je trenutno takšno stanje edino mogoče. Strojanovi ne smejo v Ambrus, vaške straže pa je le treba obsoditi. Sancta simplicitas!