Sodeč po famozni resoluciji bomo v Sloveniji gradili ringlšpile in umetne otoke v Jadranu v obliki delfinčkov, kar niti ni vredno pretiranega začudenja. Po svoje je še kako smiselno: ogromni luna park oziroma Megalaxia, kot ji pravijo, obeta ultimativno izkušnjo sproščanja na narodni bazi, novi oblastniki pa so nam seveda obljubili sproščeno Slovenijo. Volilne obljube so nekaj, kar je treba uresničiti in če so ljudje volili za sproščenost, naj jo torej imajo.
Da se v Kopru in okolici vse spreminja v estetski kič, tudi ni naključje. Je znamenje procesa sproščanja in hkrati znamenje nove estetike, na katero se bomo morali navaditi. Estetike fašizma: umetne palme, delfinčki v otokih, spomeniki zaslužnim županom. Čemu takšna razsipnost? Ko se sprašujemo, čemu se minister Gregor Virant tako zelo trudi prišparati kakšen tolar v zadevah, ki so videti zanemarljivo minorne, je takšno navidez racionalizirajoče postopanje treba brati paralelno z zgoraj naštetimi projekti: do fines prignano varčevanje in nepremišljena razvojna megalomanija gresta kot dve skrajnosti z roko v roki. Dialektiko skopuha je svojčas do potankosti razdelal filozof Mladen Dolar: pridna vlada ne le da mora šparati zato, da bi lahko nekoč trošila, temveč ves čas troši skozi to, ko misli, da špara. Logika potrošništva je tu logika razvojne vizije. Na eni strani zategovanje pasu, na drugi strani puhtenje denarja, s katerim bi lahko z bistveno večjimi jamstvi in na podlagi bolj prepričljivih investicijskih in »feasibility« študij naredili več. Toda kaj, ko wellness, zabava, sprostitev in masaža zvenijo tako prijetno našim ušesom. Pa v igri niso le slednja, bolj kot lepa melodija so mogoče računa na stanja, ko je naš intelekt preverjeno odklopljen. Toboganski užitki ali namakanje v masažni kadi z možgani na paši niso zgolj sanje državljanov, so tudi sanje oblasti. Zategadelj nas namerava ta vlada tudi sprostiti. Kajti preverjeno je lažje vladati nemislečim kot mislečim.