Izdajstvo v politiki: Tašner Vatovec in politična (ne)spodobnost

Senzacionalističen izstop Mateja Tašnerja Vatovca iz Levice in prestop k Socialnim demokratom zagotovo ne smemo šteti zgolj za kadrovski premik. Kar spremljamo, je simptom širše degradacije politične etike in kulture – v resnici gre za dejanje, ki bi moralo sprožiti argumentirano razpravo o teži etike v politiki in demokraciji, kajti menjava politične stranke res ne bi smela postati podobna poljubni menjavi avtoservisa ali zobozdravnika, če s storitvami enega ali drugega nismo zadovoljni.

Biti politik bi morala biti zaveza in obveza do volivcev, ki so zanj glasovali in mu podelili mandat. Zdaj smo na točki, ko smiselno govorimo o izdaji in izdajstvu, če sledimo prvi reakciji na prestop in terminologiji, ki jo je uporabila koordinatorica Levice Asta Vrečko.

Brez argumentov

Kar najbolj bode v oči, je praznost Tašner Vatovčevih pojasnil, zakaj se je odločil za prestop. V javnih nastopih je uporabljal najbolj ohlapne pojme – spretno se je izmikal najbolj priročnemu pojasnilu, da se je čez noč ogrel za socialdemokratske ideje, kar bi ga sicer naredilo za neverodostojnega glede na zavezanost dosedanji ideologiji, a bi se vsaj potolažili, da je prišlo do političnega premika v njegovi glavi.

Ne, namesto tega je previdno razpredal o dolgem razmisleku, da lahko več prispeva pri Socialnih demokratih, in da si prizadeva za krepitev leve sredine, kakor da je kot vodja poslanske skupine Levice, ki se je že pomaknila bolj proti njej, s svojim dejanjem ne razbija.

Pričakovali bi, da bo uporabil politično argumentacijo in povedal, da so programska razhajanja postala nepremostljiva in da se je v Levici čutil omejenega in da težko gleda, kako njegova stranka kleči pred Golobom, pa tega ni storil. Pričakovali bi, da pove natančno, katera konkretna stališča SD so ga prepričala. Pričakovali bi tudi, da pojasni, zakaj bo po njegovem lažje zastopal volivce Levice, ki so ga izvolili, če kot poslanski šef odide drugam. Ne, nič od tega se ni zgodilo. In ko so novinarji vprašali o razlogih, se je pojasnilom raje spretno izmikal, tudi v Odmevih.

Morda bi lahko dejal, da se je Levica preveč zbližala s Svobodo, postala preveč liberalna in da se je ob tem čutil preveč utesnjenega. Seveda le, če je to opazil – mi smo. Načeloma v demokraciji velja preprosto pravilo argumentirane razprave: bolj ko je vaša poteza pomembna in dramatična, bolj mora biti razlaga jasna. Mašila in neprepričljive razlage zgolj krepijo sume o politično nehigienskih razlogih prestopa. In v tem primeru je prav to postalo edino sporočilo.

Stroga tajnost prestopa

Naslednja težava prestopa je konspirativnost, kot se je izrazil Igor E. Bergant v pogovoru z njim v Odmevih. Kot ključni funkcionar v Levici ga je izpeljal za hrbtom vseh svojih tovarišic in tovarišev, ki že drugi dan javno izražajo začudenje in osuplost ter »ne morejo razumeti« dogajanja. To pomeni, da jim Tašner Vatovec ni privoščil minimuma pojasnil in da je celo svojo šefico Asto Vrečko obvestil karseda pozno, ob nemogoči zgodnji uri tik pred tiskovno konferenco SD.

Ni presenetljivo, da se je nato koordinatorica odzvala zelo ostro in njegovo dejanje opisala kot izdajstvo iz osebnih koristi – morda takšnih besed niti ne bi uporabila, če bi strankarska komunikacija tekla bolj korektno. Zahrbtnost v ravnanju, na katero posredno opozarja Vrečko, je skupaj z elementarno poštenostjo na preizkušnji, in če politiki dajejo tak zgled, nato pa se z njo še hvalijo, smo izgubili nekaj najbolj dragocenega.

Ampak tajnost prestopa je bila tokrat še bolj presenetljivo podvojena: v SD so se na čelu z Matjažem Hanom pohvalili, da so v stranki za to vedeli le trije ljudje, dogajanje pa so, kot so odkrito priznali, zamolčali celo Meiri Hot, svoji vodji poslanske skupine. Dvojna tajnost zahteva posebno razlago in za zdaj glede nje tavamo v temi. Kakor da bi se obe strani zavedali, da bi konspirativno operacijo lahko ogrozilo preveliko obveščanje. Han je na konferenci namigoval, da podatki radi uhajajo do medijev, in očitno so se takšnega scenarija na smrt bali.

Povedano drugače: obema stranema je bilo skrajno veliko do tega, da do prestopa pride neovirano, hkrati pa bi poprejšnja javna obelodanitev najbrž še dodatno oslabila legitimnost poteze.

Prestop v tandemu

Prestopnik sam navaja, da se SD pridružuje tudi njegova žena Maja Tašner Vatovec, sicer zaposlena na ministrstvih, ki jih obvladuje Levica. Nikakor ne moraliziramo, če rečemo, da dvojni prestop krepi vtis, da ne opazujemo le individualne politične odločitve, ampak širšo družinsko in življenjsko, morda karierno.

Zakaj odpiram to temo tandema? Državljanke in državljane bi moralo zanimati, ali se menjave političnih taborov res dogajajo zaradi koristi v skupno dobro ali pa morda »paketno« zaradi priložnosti, mrež in novih položajev, ki se politikom in njihovim družinskim članom obetajo.

V luči tandemskega prestopa moramo še bolj pogrešati prepričljiva pojasnila, saj so množice politikom zaupale, da postanejo njihovi predstavniki v parlamentu, zaradi česar imajo do njih odgovornost. V tem smislu je legitimnost politike kot poklica na še večjem preizkusu.

Zanikanje boljših pogojev

V Odmevih in drugod je Tašner Vatovec zanikal, da bi pri SD imel boljše pogoje delovanja ali da bi si povečal izvoljivost. Še huje zanj: o kandidatni listi, kot so pojasnjevali v Hanovi stranki, se sploh še niso pogovarjali! S tem smo dobili njegovo jasno pozicijo zanikanja možnih koristi kot motiva prestopa.

Poslanec nas po eni strani niti ni poskušal prepričati s kakšnim argumentom, zakaj je zamenjal stranko in poslansko skupino, po drugi pa zanika sleherno korist, ki bi si jo omogočil. Enigmatičnost ne bi mogla biti večja, če seveda zaupamo njegovi besedi in ne pomislimo, da manipulira ali laže. Podobno je tudi Han hitel razlagati, da za Tašner Vatovčevim prihodom ni nobene velike zgodbe, nobenih dogovorov in nobenih obljub.

Oba sta zatrjevala v en glas, da poslanec ni zahteval ničesar in da šef SD ni ničesar ponudil. Vse se je zgodilo tako rekoč čudežno! V kombinaciji s tem, da je odstopil v družinskem tandemu, se skrivnostnost operacije samo še poveča. Mimogrede: podpredsednik SD Luka Goršek nas je v oddaji z Urošem Slakom prepričeval, da je Tašner Vatovec prvi potrkal na njihova vrata. Nato je pojasnjeval, da to niti ni pomembno.

No, kdo je prvi trkal, pri analizi motivov ni le pomembno, ampak celo ključno!

Konspirativnost v vrstah SD

Eno je poslančeva konspirativnost, vendar je v tem primeru bila ta dvojna, kar razkriva dodaten problem na strani SD. Če se je Han pobahal, da je vse teklo v tajnosti tudi pri njih, to odpira vprašanje avtoritarnosti in nedemokratičnosti vodenja stranke ter sprejemanja odločitev v njej. S tem pridemo do nemajhne dileme notranje strankarske demokracije in kulture zaupanja: zakaj bi moralo članstvo v njej biti kar veselo, če se predsednik odloča na lastno pest?

Navzven so v SD na tiskovni konferenci dajali vtis vesele družine in z novim »družinskim članom« so se na veliko objemali. Toda mar ni takšna toplina lažna in zaigrana, če so odločitve potekale v tajnosti in brez soglasja organov stranke, kar bi nekoga moralo resno skrbeti? Če namreč Socialni demokrati res verjamejo v novo pridobitev, bi morali od prestopnika sami zahtevati, da jasno in argumentirano pove, zakaj je prestopil, ter razkrije, da ga je prepričal njihov program. Tašnerju Vatovcu kaj takega ni padlo na pamet.

Ker se to ne dogaja, mora SD prevzeti svoj del odgovornosti za politično nehigieno in razkroj političnih vrednot, ko se normalizira dejstvo prehajanja mandatov brez razlage in jasno skomuniciranega motiva. Če parafraziramo Vrečko: izdaja postaja nova politična normalnost.

Izdajstvo kot nova normalnost

Izdaj je bilo v slovenski politiki veliko. Sam bi spomnil le na zadnjo, takrat kolektivno: pred začetkom Janševega mandata se je 13 poslank in poslancev SMC in DeSUS odločilo zanikati svoja politična prepričanja in šefu SDS omogočiti mandat. To so bili Franc Jurša, Jurij Lep, Ivan Hršak, Branko Simonovič, Robert Polnar, Igor Zorčič, Janja Sluga, Branislav Rajić, Gregor Perič, Monika Gregorčič, Mateja Udovč, Dušan Verbič in Mojca Žnidarič.

Posebna ironija je, da so bili nekateri med njimi nagrajeni s stolčki v SDS (Gregor Perič, Monika Gregorčič), spet drugi pa so dobili poslansko priložnost celo v »antijanšistični« Svobodi (Janja Sluga, Jurij Lep), kar je svojevrstna perverznost. Čeprav se zdi beseda »izdaja« emocionalno težka in je pogosto zlorabljena, pa je včasih zelo natančna.

Če nekdo gradi politično kariero v stranki, vodi njeno poslansko skupino, nastopa kot obraz kolektiva, nato pa tik pred volitvami odide brez vsebinske razlage, je o izdaji legitimno govoriti, saj gre za izdajo v političnem smislu na več ravneh: izdajo zaupanja, izdajo pripadnosti stranki in izdajo volivcev.

Ko v SD prestop slavijo kot modro in pametno okrepitev, to nedvomno predstavlja moralno degradacijo, ki ima za posledico degradacijo politične sfere kot takšne. Nikakor se ne bi smeli sprijazniti s tem, da je mandat poljubno prenosljiv in da so stranke potrošno blago. Zdaj pa se dogaja, da se prestop ne le tolerira, temveč celo praznuje!

Politično oglaševanje očitno nadomešča etiko in slavi kratkoročne koristi v obliki medijskega učinka, prihoda »novega obraza«, širjenja in krepitve. Han je vse to zapakiral v okvir krepitve možnosti za »zmago leve sredine«, kar ne more držati, saj je zgolj oslabil koalicijsko partnerico; vse skupaj pa lahko poskušamo osmisliti le z zagovorom brutalnega makiavelizma, pri katerem cilj opravičuje vsa sredstva.

V tem je tudi največja nevarnost: ko množice vidijo, da stranke slavijo dejanja, ki bi jih v vsakdanji morali označili za nespodobna in neetična, se počasi učijo bodisi tega, da politika ni spodobna reč, bodisi da morajo tudi sami v življenju slediti takšnim nečastnim zgledom.

Paradoks SD: izdajalce so včasih streljali

Če SD sama sebe umešča v zgodovinsko tradicijo partizanske in NOB identitete, se je zapletla še dodatno težavo: v tej tradiciji je izdajstvo (domobranci, kolaboracija ipd.) ena osrednjih moralnih ločnic kolektivnega spomina. Zato je bizarno opazovati, kako se v stranki, ki se rada sklicuje na zgodovino antifašističnega odpora, danes brez zadrege praznuje dejanje, ki ima v politični morali jasen negativen predznak in bi moralo zbujati kvečjemu zgražanje.

Ravno v tem je zato svojevrstna dodatna ironija: SD si po eni strani želi simbolnega kapitala domače zgodovine in obsoja izdajalce v drugi svetovni vojni, hkrati pa v praksi normalizira ravnanje, ki je v nasprotju z zgodovinskim izročilom prezira do izdajalcev.

Tega ne more prikriti niti dejstvo, da so konteksti izdajstva sicer drugačni in sta obe stranki, Levica in SD, po svojih vrednotnih prepričanjih antifašistično usmerjeni.

Kontraproduktivnost

Na koncu si postavimo še realpolitično vprašanje: zakaj bi volilno telo SD sploh podprlo in glasovalo za izdajalce? Tudi če odmislimo etično plat in si hladno zastavimo vprašanje, ali je prestop politično smiselno dejanje, pridemo do scenarijev zavračanja. Zakaj? Po eni strani bodo volivci Levice v Tašner Vatovcu zagotovo videli izdajalca in ga kaznovali na volitvah. Po drugi strani pa ni samoumevno, da bi ga volivci SD – razen če niso sposobni političnega premisleka – navdušeno sprejeli kot svoj kader. Le zakaj, če pa se ideji socialne demokracije sploh ni priklonil? Lahko se zgodi, da ga bodo razumeli kot neverodostojnega in tudi če ga ne bodo, bi ga morda kot takšnega morali.

Prestopništvo ni dobra prodajna ideja, ker signalizira oportunizem. Zato lahko v SD naletijo na učinek bumeranga, ko se bo prihod poslanca Levice izkazal za kontraproduktivnega in se bo z mankom volilnega zaupanja. Morda bo prinesel kratkoročno korist v obliki medijskega šova in širjenja poslanske skupine za nekaj mesecev, dolgoročno pa nikomur ne bo pomagal.

Minimalna politična spodobnost

Najbrž ni posebej sporno, če politiki spreminjajo svoja mnenja in stališča; navsezadnje vsi delamo napake in se učimo. Prestopanje iz stranke v stranko brez argumenta, brez transparentnosti in z moralnim aplavzom pa prejkone krši standarde politične higiene in spodobnosti. Namesto pričakovane vsebinske kritike prejšnje pozicije (torej stranke Levica), vsebinskega zbliževanja z novo pozicijo (stranko SD) in jasne napovedi, da bo svoje stališče argumentirano delil z javnostjo, so takšni prestopi nelegitimni, sumljivi in nespodobni.

Brez dvoma znižujejo ugled politike kot poklica, nižajo demokratične standarde in rušijo zahtevo po etičnosti politike. Dobra plat vsega je morda le ta, da bo čas kmalu pokazal, kakšni so bili pravi motivi prestopnika in šefa SD, saj je težko verjeti, da so eni in drugi ravnali brez interesa. Če bomo te motive nekoč poznali, pa bo to pomenilo, da sta se Tašner Vatovec in Han danes s svojimi zaklinjanji o nasprotnem diskreditirala.

V motiv, ki ga navaja časopis Delo in drugi, češ da je prvi dolžan članarino stranki, ker je iz svojega žepa plačeval sodne stroške, je skoraj težko verjeti kot v poglaviten razlog. Po drugi strani ima lahko Han s svojo SD zelo jasen motiv: če je »ukradel« vodjo poslanske skupine Levice, je s tem pred volitvami najbolj ogrozil svojega največjega konkurenta in afirmiral svojo stranko. Že to golo dejstvo ga mora res osrečiti.

Če to drži, je njuna skupna razlaga, kako želita stabilizirati levo sredino, ena najbolj grobih manipulacij v zadnjem času: dejansko jo na najbolj surov način rušita in tlakujeta pot povratku Janeza Janše.

Več:

Usoda države, položena v roke trinajstih poslank in poslancev

Poslanski heroji in izdajalci: kje je po novem meja svobode izražanja?

Za Periča bi razprava o prepovedi Levice bila koristna: o kolaborativnosti v slovenski politiki