Intervju z Aleksandrom Čeferinom za Sobotno prilogo Dela je na več nivojih simptomatičen in s tem vreden posebne pozornosti. Ne le zaradi vsebine, temveč predvsem zaradi načina, kako se v njem prepletejo tradicionalni elementi, ki radi nastopajo skupaj: moč, avtoriteta in medijska servilnost. Gre za primer, ki bi moral znova sprožiti resno razpravo o tem, kaj danes sploh še pomeni javna odgovornost, kaj pošteno novinarstvo in kakšna je vloga tiskanih medijev v razmerju do političnih in drugih elit. Končno pa tudi o teži izjav, ki jih v družbi dajejo tisti, ki imajo ogromen socialni kapital, tokrat predsednik Evropske nogometne zveze.
V ospredje intervjuja se je prebila lahkotna obramba Čeferinovega političnega zaveznika in nekoč tudi odvetnika družinskih članov ljubljanskega župana Zorana Jankovića, kar je slednji izkoristil in se na družbenih medijih pobahal s prijateljsko podporo nekoga, ki čisto po naključju pripada družini odvetniške pisarne, s katero je ljubljanska občina sklepala bogate posle. Po tistem, ko se je župan znova znašel pod plazom obtožb po dveh oddajah Tarča, ki sta postregli s številnimi indici o sumljivih poslih župana in njegove družine, pa tudi o načinih podkupovanja in povezavah z veljaki v stranki Svoboda, vključno z nekaterimi ministri.
Nekoga hočejo ustreliti?
Ključna odlomka iz intervjuja v Delu podpisujeta novinarja Jernej Suhadolnik in odgovorni urednik Bojan Budja, zato ju bom navedel z vprašanji vred kar v celoti. Najprej k prvemu:
»Ste si ogledali nedavno oddajo Tarča, v kateri je šlo za ljubljanskega župana Zorana Jankovića? Kakšno je vaše mnenje?«
»To, da se naredi oddajo, kjer en novinar druge novinarje sprašuje in ugibajo o nečem, je grozljivo. Iskreno povedano, že ime oddaje Tarča pomeni, da hočejo nekoga ustreliti. Zakaj bi bili tarča? Upam, da nismo tarče. Gledal sem dve minuti, potem sem videl, za kaj gre, in sem na to temo dobival le še sporočila kolegov iz pisarne. Raje sem se odločil za ogled tekme Celje – Rijeka, pa tudi za to mi je bilo žal, ker je Celje visoko izgubilo. Ampak tudi slab nogomet je boljši kot ena taka oddaja. Je res prav, da je taka stvar na nacionalni televiziji? Jaz temu ne bi pritrdil. Treba je biti kritičen, treba je biti oster, o tem sploh ni dvoma, ampak za to moraš imeti dokaze. Po dveh minutah vidiš, da gre za ciljan napad, da ne rečem kaj hujšega.«
Če pomislimo, da je predsednik Evropske nogometne zveze pred tem delal kot odvetnik in da je pravnik po poklicu, je njegov odziv naravnost škandalozen. Bolj od tega je lahko škandalozno samo še, da njegove reakcije javnost ni prepoznala kot takšne. Zakaj? Ker sta obe Tarči, ki sta postali trn v peti obema tesnima znancema, predsedniku in županu, v celoti zgrajeni na natančnih povzetkih iz tožilskih dokumentov.
Če odvetnik in pravnik trdi, da gre za novinarski masaker, kjer »nekoga streljajo«, na kar dejansko cilja, je bodisi popoln manipulant, ki je za vsebino oddaje okrivil novinarje in celo vodstvo RTV Slovenija z jasnim podukom, da tega na nacionalni televiziji ne bi smelo biti, bodisi popoln ignorant, ki nima pojma o ničemer. Tretje možnosti ni, a daleč najbolj verjetna je prva.
Brez odziva
Najbrž je Čeferin presodil, da je precej lažje policijske in tožilske dokaze, utemeljene na prisluhih, zasledovanju in zaseženih mobilnikih, naprtiti novinarjem. Če bi pravna država delovala in bi jo njeni predstavniki imeli voljo ščititi, bi županovega apologeta morali podučiti v vodstvih policije in tožilstva – kar bi storili, če bi se ustrezno odzvali. Toda kaj, ko v naši državi ti organi ne delujejo, kadar bi morali zavarovati svoj ugled. Podobno velja za vodstvo nacionalne televizije.
Da poskuša diskreditirati že na podlagi imena, bi bilo smešno, če ne bi šlo za poskus cenene kompromitacije oddaje, ki ima dolgo tradicijo. Tega, da želi Tarča »streljati« žive tarče, kot pravi, se morda lahko bojijo le tisti, ki jim je tuja skrb za javno odgovornost. Kaj pa, če meri na prave tarče in je tisto, kar je oblastem in elitam neprijetno, sistematično, vztrajno in javno preverjanje ravnanj nosilcev moči?
Zavedati se moramo, da Čeferin ne govori kot gledalec ali državljan, temveč kot nosilec elite s simbolno družbeno močjo, ki se je zatekel k retorični manipulaciji: kritiko želi diskreditirati skozi psihologizacijo tako, da spregovori o domnevnem nasilju oddaje na podlagi njenega imena, kar pomeni, da uporabi ad hominem, usmerjen proti instituciji: namesto da bi se pogovarjali o temi in vsebini, je nenadoma kriva institucija in celo ime oddaje!
Takšen poskus delegitimacije je jasno zlonameren, za nameček pa želi oddajo, ki jo graja, Čeferin ponižati še z omembo, da je raje preklopil kanal in gledal tekmo Celje – Rijeka.
Vnaprejšnja obsodba?
Novinarja Dela sta nato nadaljevala Čeferinu v podporo in poskušala iz njega izviti še več diskreditacije na račun sodelavcev Tarče. Mimogrede povedano, tudi recimo glede delovanja KPK. Ko novinarji pljunejo čez svoj ceh in stanovske kolege, se javnosti splača biti dodatno pozorna:
»Na neki način to lahko deluje, kot bi šlo za vnaprej napisano sodbo.«
»Drži. Ljudje, ki zadev ne poznajo tako dobro, so zgroženi, saj to vidijo kot močno raziskovalno novinarstvo, ampak raziskovalno pomeni, da kaj raziščeš. Najbolje bi bilo, da tale naš intervju poteka tako, da vidva sprašujeta drug drugega o meni, in bi nekaj nastalo. Tako je meni delovalo to na Tarči. Dobil sem kup sporočil od zgroženih resnih intelektualcev, niso mogli verjeti, da to dopušča nacionalna televizija.«
Znova vidimo obliko pritiska na nacionalko – že v prejšnjem zapisu sem opozoril na paradoks, da se vodstvo hiše odziva na politično stranko, ki je stopila avtonomiji oddaje v bran, na politične pritiske družine Janković pa nikakor ne. Še več, že naslednji dan župana povabi v Odmeve!
Očitek o »vnaprej napisani sodbi« bi moral biti usmerjen v na primer »vnaprej napisano« obtožnico tožilcev, a se mora intervjuvanec spet sprenevedati, da tega podatka ne pozna. Toda poglejmo si to protislovje: Čeferin torej že vnaprej ve, da so trditve o Jankoviću izmišljena fabrikacija, nevredna dveh minut ogleda, s čimer je pljunil čez delo specializiranih tožilcev. On že ve, da gre za ciljan napad, hkrati pa ne dopušča, da bi bila dognanja policije in tožilstva resnična!
Takšna aroganca je simptomatično skrita za metafore o nasilju, izpeljano iz imena oddaje, prazno posploševanje, anekdotično sklicevanje na »resne intelektualce«, ki seveda ostajajo neimenovani. Očitna je njegova stava na retoriko vtisa, nikakor pa na argumentacijo.
Novinarski predložki
Posebno problematična pa ni le Čeferinova drža, temveč vloga novinarjev, ki sta intervju pripravila. Njuna vprašanja ne delujejo kot poskus razjasnitve ali preverjanja, temveč kot predložki, ki sogovorniku omogočajo, da »bolje zadane«, če uporabimo njemu blizko nogometno metaforiko.
Namesto da bi vztrajala pri dejstvih, dokazih in konkretnih očitkih iz oddaje Tarča, novinarja s tem legitimirata poskuse diskreditacije in psihologizacije, nekritično sprejemata njegovo trditev o »napadu« in ne problematizirata njegovega površnega odnosa do vsebine, pač pa raje postaneta soudeleženca v obrambni strategiji nekoga, ki želi zaščititi sebe in še bolj ljubljanskega župana.
Kakor da to ni dovolj, se nato Čeferin razgovori še o svojem poznavanju medijev kot nekakšen strokovnjak zanje, modruje o posledicah poplave medijev in različnih informacijskih kanalov, nato pa piha na dušo časopisni hiši, ki ga gosti, in pove, da »rad preberem prav Delo, najraje tiskano, ljudje pa gledajo novice hitro«.
Ob prebiranju intervjuja hitro opazimo ironijo: vse, kar je povedal o Tarči, bi moralo veljati za intervju, v katerem je ta trditev izrečena. Namesto ustrezne distance in preverjanja dobimo novinarsko prikimavanje, namesto novinarske avtonomije predpostavko o lastni verodostojnosti, ki je drugi ne zmorejo.
Normalizacija sumljivih poslov
Intervju s Čeferinom je s tem simptom širšega procesa, v katerem se levosredinski politični in medijski prostor nevarno približuje praksam, ki jih sicer rad očita Janši: diskreditaciji kritikov, relativizaciji dejstev in obrambi »naših«, ko gre za očitke o milijonskih sumljivih poslih in bogatenju na svoj račun. Ko elite modrujejo o medijih, isti mediji pa jim držijo mikrofon, ne govorimo več o četrti veji oblasti, temveč o normalizaciji oblasti brez nadzora. In prav zato razkritja niso problem, problem so odzivi nanje.
Če bi se morali v Sloveniji česa bati, je zagotovo velika verjetnost, da na antijanšizmu gradijo tiste elite, ki jim je figo mar, ali so drugačne od Janše – in kot vidimo, niso videti niti malo! Antijanšizem zgolj zlorabljajo za svoje posle in ljudstvo vlečejo za nos, dokler lahko.
Več:
You must be logged in to post a comment.