Oblast, ki se boji terorističnega napada zaradi protestnikov: kako uspešna je propaganda vladajočih?

Piarovec na ministrstvu za kulturo, predsednik vlade in državni sekretar za nacionalno varnost najbrž niso bili edini, ki so se odzvali na protestniško akcijo, s katero je skupina nasprotnikov vlade pod naslovom »Neonacizem in fašizem nista in ne moreta biti v javnem interesu!« želela opozoriti na spornost »Društva za promocijo tradicionalnih vrednot«; temu je ministrstvo podelilo poseben status in s tem omogočilo določene privilegije.

Delavke in delavci v kulturi, če uporabimo njihovo samooznačbo, so pred stavbo izpeljali »Razstavo izjav v javnem interesu« in z izobraževalno gesto na okenske šipe ministrstva s selotejpom nalepili nekatere izjave Urbana Purgarja, rumenojopičnega promotorja identitarnih idej, med drugim tudi njegovo stališče »Hitler je heroj«.

Poanta protesta je bila več kot razumljiva v svojem svarilu pred promocijo nevarnih desničarskih in neonacističnih idej, ob katerih aktualna vlada kaže skoraj nično distanco, raje od tega pa ostaja navdušena nad pregonom fiktivnega »kulturnega marksizma«, nad identitarci in rumenimi jopiči skupaj.

Sedaj že vemo: na podoben način kot vlada Janeza Janše ni zgolj podelila statusa društvu nevarnega slovesa, se tudi ne zna negativno opredeliti do neonacističnih spodbud in sugestij. Piarovec Mitja Iršič je ob akciji s praznim in hiberboličnim propagandnim manevrom zaposlene na ministrstvu raje nemudoma predstavil kot žrtve napada potencialnih teroristov:

Če bi danes želeli ubiti ministra ne bi imeli nobenih težav. Si predstavljate, da napadejo teroristi s kalašnikovim, policija pa pride čez 20 minut?! Živi bi ostali le tisti, ki bi sami preskočili ograjo za stavbo. Policija bi prišla le popisovat mrtve. Nesprejemljivo!

Komično igranje žrtve

Resda neposredne primerjave s tem ni izpostavil, zadovoljil se je z asociacijo, toda propagandno sporočilo je bilo začrtano več kot jasno v prepoznavni maniri, skozi neskončno igranje žrtve (victim playing) ob nikakršni nevarnosti za življenje doseči dovolj velik psihološki učinek skrajne ogroženosti, morda tudi pred nevarnimi in podivjanimi levičarji, ki dvigajo sekire in uporabljajo puške, nikakor ne selotejpa in kosa papirja.

Iršičevi propagandni igri, znotraj katere je bila glavna tarča sicer policija, se je takoj pridružil še predsednik vlade in pokaral ljubljansko, kakor da že ne bi bila dovolj spolitizirana in v krempljih politike:

Tole danes pa je bila spet sramota za @policija_si, ki jo v Ljubljani očitno vodijo nesposobni ali pa ideološko obremenjeni kadri.

S tem je bil politični refleks ob protestniški akciji najbrž zaokrožen in v njem lahko naštejemo vse elemente, značilne za vsakodnevno oblastniško propagando: sebe predstaviti kot ultimativno žrtev, ki bi lahko izgubila življenje, nedolžne protestnike blago primerjati s podivjanimi teroristi, čisto mimogrede pa še disciplinirati represivne organe in jim sugerirati, kaj morajo naslednjič početi, vse ob podtaknjeni podmeni, da so sicer politično motivirani in jih je potrebno zamenjati.

Če k temu dodamo še opise v Janševih strankarskih medijih, kot so »ponoven napad na ministrstvo«, ali pa »Jenullovi vandali ponovno nad Ministrstvo za kulturo, tokrat s primitivno vsebino na plakatih«, »Stavbo ministrstva za kulturo so zopet vandalizirali«, pri čemer o namigih o »spregi levičarskih skrajnežev« in izbranih medijev, tokrat RTV Slovenija, niti ne bomo govorimo, najbrž lahko vsaj malo zaslutimo končni vtis: vladajoča propagandna mašinerija se zateka v številne retorične tehnike prepričevanja. Videti je, da je njihova kompleksnost in mnogoterost bolj rezultat nedomišljenosti, nekakšnega sprotnega navdiha ob spontano aktivirani propagandni domišljiji.

Smrtno ogroženi Simoniti

Sploh ni bilo prvič, da so prav na Ministrstvu za kulturo uporabili najbolj grobo, »nekulturno« in manipulativno obliko propagandizmov. Pred slabim letom smo lahko videli sorodno reakcijo na artivistično instalacijo s politimi mizami, minister dr. Vasko Simoniti jo interpretiral kot grožnjo s smrtjo zase in za svoje sodelavce. Kasneje je poskušal tudi s kazensko ovadbo, toda brezuspešno, kajti tožilci so jo zavrnili, češ da takšno ravnanje »ni inkriminirano in kaznivo«. Poskus prikazati protestirajoče kulturnike kot hladnokrvne morilce je s tem pretežno propadel. Morda pa bo obveljala presoja, ko bi ministrstvo lahko ponovilo vajo in kulturne aktiviste tokrat obtožilo novih groženj s smrtjo: zaradi uporabe selotejpa.

Eno najbolj osnovnih vprašanj ob tem ostaja nerazrešeno: ali te vrste propagandizmi sploh delujejo in dosegajo kakšen učinek, če odmislimo tistega komičnega? Zakaj se vladajoča politika z njimi trudi v tolikšnem obsegu in s prozorno hiberbolijo? Da prepričajo svoje volivce, a jih tudi pobebavijo, ni dvoma. Za kaj več pa jim najbrž zmanjka prostora.

Več:

Nevarna ljubezenska razmerja: za oblast so postfašisti v javnem interesu

»Pisarna po umoru«: umetniška akcija, ki domnevno grozi ministru s smrtjo