Še vedno pa menim, da bi naše težave morali reševati doma, da ni potrebna vojna z mediji, ampak imamo vsi skupaj veliko težje in hujše težave, ki bi jih morali bolj konstruktivno reševati,” je v oddaji Politično, v kateri je gostovala s Klemnom Grošljem, pojasnila Novakova, ki na razpravi o svobodi medijev na Poljskem, Madžarskem in v Sloveniji v Evropskem parlamentu v sredo ne namerava sodelovati.
No, zgornja izjava Ljudmile Novak dokazuje predvsem njeno pahorjansko držo in ekvidistanciranje: premalo je reči, da vojna z mediji ni potrebna, dejanja in namere je potrebno tudi obsojati ali se do njih močneje opredeliti. Strogo vzeto nepotrebnost implicira tudi, da bi po kakšni drugi, manj militantni poti, Janša lahko prišel do podobnega rezultata v širitvi svojega vpliva v medijih. Skratka: opredelitev, ki operira z nepotrebnosto in jo najdemo že v naslovu MMC RTV Slovenija, je znatno prešibka in na to kaže tudi dodatna relativizacija, češ da imamo dovolj drugih večjih težav, s katerimi se moramo ukvarjati.
Na podoben način tudi njena napoved, da ne bo sodelovala v razpravi o svobodi medijev, ne da bi že drugič konkretneje pojasnila, zakaj, indicira prej oportunost evroposlanke kot kaj drugega. Če sklenemo premislek: vedno bolj popularna Ljudmila Novak, ki je v intervjuju z Jožetom P. Damijanom okoli novega strankarskega projekta bila omenjena kot eden izmed možnih novih obrazov na sicer resda precej arbitrarno navedenem seznamu, zadnja leta črpa določene simpatije krogov na levici, ampak največkrat le zato, ker jo Janša rad napada in ker so njena stališča bistveno bolj razumna glede na pozicijo Nove Slovenije, ki ji pripada. Toda velikokrat so takšna s premajhno intenzivnostjo in na način prežvečene sredinskosti in premalo pogumne zadržanosti. Njene delnice so videti dragocenejše le zaradi nizkega standarda delnic Mateja Tonina.