Premier, homoseksualnost in vprašanje propagande

Stran 24ur.com je objavila prispevek z naslovom »Zakaj je pravljica, v kateri je glavni junak gej, zmotila Janeza Janšo?« Zgodba je preprosta, na Madžarskem je izšla knjiga pravljic, so zapisali, v kateri so glavni junaki homoseksualci, Romi, Judje, v manjšinam vedno manj naklonjeni državi pa je ozračje segrel premier Viktor Orban in zapisal »Pustite naše otroke pri miru«.

Kot sem v preteklosti opozarjal, je »pustiti pri miru« sicer značilen šablonski homofobni odziv na LGBT skupnost, avtorica Maja Račič pa tokrat ugotavlja, da ideološke teme po mnenju Janše očitno ne sodijo v pravljice takrat, ko se ne skladajo z njegovimi stališči. Denimo nekdanja tiskovna predstavnica skrajno desne politične stranke Jobbik Duro Dora je knjigo pred kamerami in navzočimi predstavniki medijev celo raztrgala in vrgla v rezalnik papirja. 

Geji kot motnja

Prispevek na portalu 24ur.com po svoji sporočilnosti zahaja v nasprotja. Po eni strani govori o tem, da je predsednik slovenske vlade z retvitom podprl homofobno reakcijo na pravljico, seveda ob tvitu višegrajske skupine, ki očitno vedno bolj gradi tudi na zavračanju LGBT skupnosti in npr. istospolne usmerjenosti. Ob tem spomni, da so pri Janševem tedniku Demokracija pred letom ali več izdali pravljico z naslovom »Deček Anže brani vas Svetje«, v kateri kasneje s strani policije nagrajeni junak Anže s sabljo obrani vas pred tisoč »temnimi možmi, ki so hudobni in želijo slabo Slovencem« in jih je srečal ob reki. Deček Anže pričakovano spregleda, ko vidi, da teta na televiziji nenehno laže, zato je ključno sporočilo pravljice, ob temeljnem ksenofobnem momentu, da medijem ne smemo verjeti.

Ob problematizaciji Janševe homofobnosti velja spomniti, da so pred leti krožile anonimke o gejevskih lobijih med domačimi politiki, z njimi se je med drugim na veliko napadalo Gregorja Viranta z očitno politično motivacijo. Pred tremi leti pa je prvak SDS v intervjuju dejal, da je nekoč trdno stranko NSI po odstopu dr. Bajuka »prevzel aparat glavnega tajništva, prek njega pa nato sčasoma v dobršni meri prikrit homoseksualni lobi, ki ima močne lovke v Katoliški cerkvi, delu gospodarstva, državni administraciji in represivnem aparatu.«

Kasneje so v NSi Janševe besede označili kot neresnične, nizkotne in nevredne komentarja, danes pa, na veliko veselje Mateja Tonina, nimajo nobene težave sodelovati z njim v isti vladi. No, tudi obratno velja, Janšo občasno nič več ne motijo geji, razen če so v pravljicah.

Izobraževanje ali propaganda?

A to je le en vidik članka, ki se na koncu sprevrže v nekaj čisto drugega: ne v morebitno obsodbo politične homofobije, ampak v svarilo, da »pravljice ne bi smele biti propaganda – ne na eni in ne na drugi strani.« K razlagi je povabljen slovenski mladinski pisatelj Žiga Gombač, ki označi ravnanje madžarskih avtorjev, podpisanih pod pravljice, skupaj jih je v knjigi 17, za načrtno in pretirano poudarjanje neke ideologije:

Da premišljeno in pretirano poudarjanje neke ideologije ne sodi v pravljice, meni Gombač, a dodaja, da po svoje lahko razumemo, zakaj so na Madžarskem izdali takšno knjigo. »Gre za državo, kjer so manjšine pogosto prezrte, in s to potezo so najbrž hoteli dati glas tihim in neslišanim,« je dejal pisatelj.

Da bi njegovo stališče bilo še bolj enoznačno, slovenski pisatelj madžarskim avtorjem pripiše propagando:

»Če mlade želimo izobraziti v strpne in zrele posameznike, takšne knjige ne sodijo v mladinsko literaturo,« je dejal Gombač. »Pravljice ne bi smele biti propaganda – ne na eni in ne na drugi strani,« je še jasen pisatelj.

Članek sicer spregovori o pregonu LGBT skupnosti na Madžarskem pod Orbanom, na koncu pa se naslovni poudarek, da pravljica moti slovenskega premierja, dejansko sprevrže v sporočilo o njeni problematičnosti, ki še bolj izrecno vznemirja Gombača. Vzgojnoizobraževalni motiv za nastanek projekta, nesporno povezan z željo po zmanjševanju sovraštva do LGBT skupnosti, na koncu ni prepoznan kot dovolj dober razlog za njen nastanek s takšnim motivom, po Gombaču mladih ljudi ne bo naredila za bolj strpne, kot pravi, a tega niti ne poskuša dokazati, za nameček pa dejanje odklonilno oceni še za LGBT propagando.

Članek bi moral v resnici biti bolj posvečen njemu, ne Janši. Kajti njegova stališča so, v odsotnosti jasnejših opredelitev, čeprav z njimi identična, bolj sporna od premierjevih, hkrati pa so tudi edina. Naslovno čudenje, zakaj Janšo motijo geji, je s tem skoraj odveč.

Več:

Pustiti pri miru: o navidezni strpnosti nestrpnih in nestrpnosti strpnih

Gre za naše otroke in naš narod: kako uspešno sejati strah in zmagati